Bojan Tomažič
Moški je v dnevni dobi dvosobnega stanovanja v bloku v Ulici Moše Pijada številka devet izklopil televizor. "Ogledal si je epizodo kriminalistične serije, ene od mnogih, ki jih spremlja na programu Fox crime. Pri izbiri ni zahteven, le da se nekaj dogaja, da lovijo storilca, da se pogovarjajo, zaslišujejo, ugibajo. In da so trupla. Trupla ima rad. Trupla morajo biti, trupla so fajn," nam je Avgust Demšar bral odlomek iz svojega novega romana Cerkev. Kar med vožnjo v nadstropnem avtobusu po Ljubljanski ulici v Mariboru mimo Magdalenskega parka proti jugu in nato jugovzhodu v ptujsko smer. Prebral je še, da se je v romanu tisti moški zgodaj zjutraj s psom Bobijem odpravil v park, kjer je doživel šok. "Zunaj v megli in hladnem pršcu, ki mu je kljuval v obraz, je na tleh ležalo žensko truplo." Ljubitelj teve kriminalk je tedaj spoznal, da v resnici trupla sploh niso fajn, da je resničnost drugačna kot televizija.
Prva predstavitev desete kriminalke Avgusta Demšarja, najbolj priljubljenega slovenskega pisca tega žanra, si je Založba Pivec zamislila prav na dan prvega umora v knjigi. Ta se v fikciji zgodi v nedeljo, 9. februarja 2020, in udeleženci smo bili na prizorišču.
Frustrirane žrtve finančnih mahinacij Cerkve
V nedeljo smo se torej najprej sprehodili od spomenika na Slomškovem trgu mimo že nedelujoče telefonske govorilnice, ki je v drugem Demšarjevem romanu še delovala, do Poštne ulice, kjer se zgodijo za roman Cerkev pomembna srečanja, do nadškofijske stavbe, kjer se je mariborska Cerkev tako pohlepno zlizala s kapitalom, da je slovenski državi in državljanom naredila velikansko škodo. Avtor je že na teh treh točkah bral iz knjige. Nato smo sedli na avtobus in prisluhnili novim odlomkom.
Avgust Demšar je pred dvema letoma napisal, da bo minula nedelja sončna, in je zadel. Da zmerom rad natančno opiše, kje se kaj dogaja, in zmerom ima pred seboj realni koledar, je pripovedoval na izletu. Je tudi aktualen, komentira dogajanje, ki je pomembno za ljudi. "Po mahinacijah cerkvenih finančnikov, ki so v letih 2008 do 2011 v Sloveniji povzročile 800 milijonov evrov globoko finančno luknjo, se ni zgodilo nič. Namesto normalnih epilogov so se pojavile alternativne resnice, da je bila oškodovana Cerkev, da je bil vpleten hudič in podobno," je Demšar spomnil na katastrofalno ravnanje vrha mariborske nadškofije, ki med ljudmi drsi v pozabo. Le umetniki, "najbolj občutljiv živec družbe", spomnijo in opominjajo nanjo. "Moj roman ni zgodba o cerkveni aferi, je pa inspiriran z njo," je pojasnil. Izhodišče seveda ponuja večji nabor morebitnih storilcev, kajti cerkveno ravnanje ima za posledico tudi 60 tisoč upnikov, frustriranih ljudi, ki niso dobili povrnjenega denarja.
Skrivnostni dogodek pri najlepši baziliki
"Kako?" je rekel Miloš. "Kakšna Marija Zavetnica s plaščem? Tega ne morem vnesti v navigacijo." Potem pa peljite do Kidričevega in potem dalje proti Majšperku pa boste prišli tja. Ne morete zgrešiti. "Prav," je rekel Miloš, se pripasal in speljal. Pot na kraj zločina, ki bo, kakor je Miloš izvedel od Breznika, eno veliko sranje, je s parkirišča pred Tanjinim blokom trajala pol ure. Še ne popolnoma vajen avtomobila je zavil na avtocesto, zdela se mu je boljša izbira kot vijuganje po lokalnih cestah.
Kot junak romana smo se tudi mi do Ptujske Gore peljali najprej po avtocesti in potem po lokalni cesti prek Kidričevega. Pri najlepši gotski baziliki na Slovenskem, smo, kot Miloš, šli mimo kipa slepe deklice, ki je po legendi čudežno spregledala in najprej videla luč na tem hribčku. V cerkvi je na oltarju Marija Zavetnica s plaščem, o kateri je spraševal kriminalist v knjigi, pod njenim plaščem je prostor tudi za tiste, ki pridejo pokleknit k njej. Resnični ptujskogorski pater Vito Muhič nam je pripovedoval o prelomnih zgodovinskih dogodkih za cerkev in kraj, kjer stoji, temu so v preteklosti rekli tudi Črna gora in Nova Štifta. Demšar je potem v gostišču pri cerkvi povedal veliko o novem romanu, samo tisto, kar se o kriminalki ne sme povedati, je zamolčal. Popotnike je prišel pozdravit tudi Stojan Kerbler, mojster fotografije in letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo.
Umorov na srečo ni bilo, so se pa zgodili v točno 600 strani obsežnem romanu. Tam so v nedeljo zvečer, ko smo odhajali s Ptujske Gore proti Mariboru, glavni Demšarjevi liki, Martin Vrenko, Ivana, Breznik, Miloš, Nika, Drago, Kralj, Levstek, že bili na delu.
