(PORTRET TEDNA) Andrej E. Skubic: Pisatelj za tragiko ljudi, kot smo mi

Andrej E. Skubic je prve tri knjige za otroke objavil lani, predvčerajšnjim pa je za eno od njih, Babi nima več telefona, dobil večernico, nagrado Večera za najboljše literarno delo za otroke. To se mu je zgodilo tudi s prvo knjigo za odrasle. Roman Grenki med je izšel pred dvajsetimi leti in mu prinesel nagrado za najboljši prvenec in tudi že nagrado za najboljši roman sploh. "Ko sem jaz dobil kresnika za prvenec, je to zame pomenilo, ja, glej, zdaj sem pa, zgleda, pisatelj. Saj sem že deset let prej pisaril in objavljal po revijah, ampak sem to imel bolj za hobi, saj vsak Slovenec nekaj pesnikari. Nekaj je bilo že to, da mi je izšla knjiga, ampak ko sem dobil nagrado, sem pa ugotovil, da očitno nekateri mislijo, da niti ni bila slaba. In sem si upal pustiti službo, ker sem do takrat delal na faksu," je razložil v intervjuju pisateljskemu kolegu Tadeju Golobu.

Ni veliko prevajalcev, kakršen je sam

Delal je na oddelku za prevajalstvo ljubljanske filozofske fakultete, prej pa se je diplomant angleščine in slovenščine podiplomsko izpopolnjeval na Škotskem. Škotsko-slovenska prevajalska srenja je postala protagonist romana Grenki med, še bolj pomembno pa je najbrž to, da je takrat odkril Jamesa Kelmana, "ki mi je totalno odstrelil glavo. Nisem si predstavljal, da je mogoče pisati na tak način." Ob njem je začutil, da je jezik živ, "da ni neka hermetična umetnina, ampak nas zagrabi".

Glavni liki kot alteregi

Med romani napiše tudi kakšno krajše prozno delo. Leta 2015, vsaj leto pred valom dokumentarnih in igranih filmov o beguncih, ki jih požira morje, je izšla njegova daljša zgodba Igre brez meja. Medtem ko so pri nas prostovoljci mehčali državni tretma tako imenovanega prvega begunskega vala, so v Skubičevi knjigi begunci stvar javno-zasebnega partnerstva, koncesij in evropskih sredstev, stvar mafije skratka. Slovenski podjetnik na začasnem delu v Sredozemlju je plačan po truplih, njegova ladja je ladja mrtvih, živih se ne sme dotakniti, ne sme jih rešiti iz morja. Takrat je bila zgodba definirana kot pošastna antiutopija, zelo kmalu je postala pošastni realistični roman. Sploh ima Skubic pri uzrtju in prenašanju realnega v literaturo med slovenskimi avtorji verjetno najhitrejši reakcijski čas, predvsem pa vedno najde tisto negativno družbeno našega časa, ki nas najbolj definira. V romanu Lahko (2009) je tematiziral protiromsko rojstvo naroda okoli Ambrusa, v romanu Samo pridi domov sodno-politično-podjetniško izrojevanje države, v Permafrostu se je spustil celo v bitke za avtohtono osamosvojiteljsko genetiko.

Taki so, kot otroci pač so

In prav na tem križišču med aktualnimi družbenimi črnimi točkami in individualnimi zdrsi v temo je proza Andreja E. (ta črka zastopa ženin priimek Ermenc) Skubica najboljša - in najbolj žalostna. Njegovi romani so katalog spodletelih dobrih namenov ljudi, kot smo mi, in katalog spodletelih ljubezenskih zvez med ljudmi, ki bi si po vseh življenjskih jebah končno zaslužili malo mirnega sobivanja.