Petra Vidali
Seznam dobitnikov avstrijske državne nagrade za evropsko literaturo, nagrade, ki jo je v ponedeljek dobil Drago Jančar, je impresiven. Skoraj bolj impresiven kot seznam nobelovcev za literaturo. Formalno bi jo lahko primerjali z našo nagrado Vilenica - prav tako je nagrada za (srednje)evropsko literaturo in tudi na njenem seznamu je nekaj kasnejših nobelovcev. Ampak nagrada za opus v jeziku, kot je nemški, pač odmeva po večjem teritoriju in pritegne več bralcev. Pa tudi v osnovi ima večjo, državno in družbeno podporo, medtem ko postaja vilenica marginalizirana društvena zadeva, ki se ne more več prebiti na prve strani časopisov ali v prve minute dnevnika, kjer je bila včasih.
Največje tuje in domače nagrade
Ob veliki Prešernovi nagradi za življenjsko delo (1993) ima štiri kresnike za najboljši roman (Katarina, pav in jezuit, Zvenenje v glavi, To noč sem jo videl, In ljubezen tudi), štiri Grumove nagrade za najboljšo dramo (Disident Arnož in njegovi, Veliki briljantni valček, Zalezujoč Godota, Halštat) in tri Rožančeve nagrade za najboljšo zbirko esejev (Razbiti vrč, Egiptovski lonci mesa, Duša Evrope). Ima evropsko nagrado za kratko prozo mesta Augsburg (1994), Herderjevo nagrado za književnost (2003) in nagrado Jean Amery za esejistiko (2007). Francoski prevod romana To noč sem jo videl je leta 2014 prejel nagrado za najboljšo tujo knjigo in bil nominiran za nagrado Femina, nemški prevod pa je bil razglašen za najboljšo knjigo po izboru avstrijskih kritikov na listi ÖRF.
Biografija z najhujšo napako
Rodil se je 13. aprila 1948 na Studencih v Mariboru. Končal je Tehniško šolo za kemijsko stroko v Rušah in Višjo pravno šolo v Mariboru. Bil je urednik pri študentskem časopisu Katedra. Leta 1969 se je kot novinar zaposlil pri Večeru. Zaradi "razširjanja sovražne propagande" so ga leta 1974 obsodili na eno leto zapora. Povod je bila knjiga o pokolu slovenskih domobrancev v Kočevskem rogu V rogu ležimo pobiti, ki jo je Jančar prinesel iz Avstrije in jo nekaj kolegom posodil v branje. Društvo slovenskih pisateljev je organiziralo podpisovanje peticije za Jančarjevo izpustitev iz zapora, sam pa je napisal prošnjo za pomilostitev in po treh mesecih so ga izpustili. Tri leta je bil svobodni umetnik, nato pa se je ponovno zaposlil pri Večeru. "To, da sem šel znova v službo v tisto hišo, je bila ena najhujših napak v mojem življenju. Delal sem v fotoarhivu, kjer sem izrezoval sličice … Potem sem nekaj časa delal v knjižnici, dokler nisem napredoval v prevajalca Tanjugovih vesti, in to štiri ure dopoldne in štiri popoldne. Kupe in kupe. Takrat se mi je res zdelo, da me bo infarkt."
Dal je odpoved in se preselil v Ljubljano. V letih 1978-1980 je bil dramaturg pri Viba filmu. Zaradi težav pri filmu Nasvidenje v naslednji vojni in zaradi filma Dražgoška bitka, pri katerem dramaturški oddelek ni hotel sodelovati, je zapustil Viba film. Leta 1981 je sprejel službo tajnika in urednika pri Založbi Slovenske matice, tam je ostal do upokojitve pred štirimi leti. Leta 1982 je aktivno sodeloval pri rojstvu Nove revije. Med letoma 1987 in 1991 je bil predsednik Slovenskega centra PEN. Leta 1995 je postal član SAZU.
Vsaka dobra literatura priča proti enoumju
Vojnović je kolumno napisal pred petimi leti, zdaj bi imel zanjo premalo svežega materiala. Tisti, ki avtorjevih knjig zaradi njegovih političnih stališč niso niti povohali, jih zagotovo še zmeraj ne berejo, vendar je Jančar vmes povsem nehal izražati politična stališča. Vojnović zaključi kolumno tako: "Roman To noč sem jo videl samo po nepotrebnem zapleta sveto resnico o drugi svetovni vojni. Avtor v njem zamegljuje dobro staro resnico o dobrih in slabih fantih, in ko ga berete, se vam znova postavljajo vprašanja, na katera je nekoč nekdo odgovoril v vašem imenu in namesto vas. Za to pa v politiki ni prostora. V politiki velja, da je to, kar je domišljeno, domišljeno za vedno."
Katerikoli razlog že kdaj prevlada, (ne)kulturni, ideološki ali literarni, Jančarja v Sloveniji redko doleti pohvala brez pomisleka
Da se ne bomo spraševali ...
Katerikoli razlog že kdaj prevlada, (ne)kulturni, ideološki ali literarni, Jančarja v Sloveniji redko doleti pohvala brez pomisleka. A če ga po eni strani častimo premalo, ga po drugi preveč. Kjer ni zasluženega spoštovanja, se rado prikrade oboževanje. Drago Jančar res nima takšnega spomenika kot Boris Pahor, zato pa jih je nabral več. Leta 2012 so v Mariboru dobili svetlobne napise vsi njegovi historični romani (oziroma romani, ki so postavljeni v preteklost), lani pa je dobila status muzeja-artefakta in lepo podobo trafika, ki je dogajalni prostor v njegovem romanu Severni sij. Gre za precej domiselno in estetsko dovršeno spomeničenje dela in ne osebnosti torej, vseeno pa najbrž malo tudi za kult osebnosti. Navsezadnje je moral po postajah svojih romanov popotovati kot po kakšnem pasijonu.
Ne samo po umeščenosti njegove literature na evropski oziroma svetovni literarni zemljevid, tudi po spremljajočih dejavnikih - problematizirana politična dimenzija, nelagodje matičnega okolja ... - Jančar ustreza profilu nobelovcev za literaturo. Da se ne bomo nekega lepega oktobrskega četrtka spraševali, ali je to dovolj pomembna novica za prve strani ali minute.
Jančar in Handke
S Handkejem sta se v začetku devetdesetih razšla, ker je vsak silil tja, od koder je hotel drugi zbežati. Jančar lanske Nobelove nagrade Handkeju javno ni komentiral. Ampak Handke mu je prišel v ponedeljek v Salzburgu stisnit roko. Dobro, bil je tam, ker je bila dva dni prej krstna uprizoritev njegove drame, ampak vseeno. Kljub političnemu nestrinjanju je prišel podpret literata. Literata, ki ima tako kot on težave zaradi političnih stališč.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
