Ob 140. obletnici smrti Josipa Jurčiča bo Drama SNG Maribor drevi uprizorila povest Sosedov sin, s tem pa se bo poklonila spominu na pisca prvega slovenskega romana, prve slovenske zgodovinske tragedije in urednika Slovenskega naroda. V odrski adaptaciji so ohranili Jurčičev jezik, postavitev pa so iz kmečkega okolja preselili v današnji, urbani svet. Tako nasproti staremu jeziku, ki ga izgovarjajo povsem sodobni ljudje, vidimo, kako nespremenjene so dileme znotraj medsebojnih, ljubezenskih, družinskih, statusnih odnosov, ki jih prikazuje Jurčičeva po mnenju literarnih analitikov najboljša povest, so pred premiero sporočili iz mariborske Drame. Igrajo Gorazd Žilavec, Eva Kraš, Julija Klavžar, Viktor Hrvatin Meglič in Vojko Belšak.
Režiserka je Mateja Kokol, ki ob rob odločitvi za to povest izpostavi tri najbolj pomembne teme za današnji čas. Prva je ljubezen kot gonilna ali pa tudi kot destruktivna sila. Druga je avtoritativnost, predvsem staršev do svojih otrok, tretja tema je upor, upor mladih, upor proti sistemu, upor proti nečemu, kar ni tvoje in kar ni zares iz tvoje lastne iskrenosti. Dodaja, da so Jurčiča ohranili v njegovem originalnem jeziku, izbrali pot med poetiko in resnico ter znotraj tega izoblikovali prizore. Tako predstava prehaja med poetično in hkrati realistično dramo, znotraj tega pa so iskali odnose, ki so ključni. "Pomembno se mi je zdelo, da so v ospredju igralci in njihovi liki. Jurčič odpre zame ključno vprašanje, to je 'Kaj znači rad imeti, ljubiti?'. V sklopu odnosov smo preizpraševali, kaj pomeni ljubezen, ki jo ima oče do hčerke, kaj pomeni ljubezen, ki jo ima mati do hčerke, ljubezen hčerke do matere in očeta, kaj pomeni ljubezen do partnerja in sosedovega sina. Odpre se tudi vprašanje, kdo je ta sosed, kakšni so sosedski odnosi, kaj je to, česar se bojimo, zakaj se bojimo tujosti, zakaj se bojimo nečesa, kar je na sosednji zemlji. Vpletena je še ljubezen do denarja, ki je tudi ključna v Jurčičevi povesti," razloži Mateja Kokol.
Preizpraševali so razmerja med finančno in emocionalno stabilnostjo v ljubezenskem odnosu in katera stabilnost je na tem mestu bolj pomembna. Predstava se dogaja na odru na dveh kvadratnih metrih, ker se, tako režiserka, v času, ko nam je odvzet dotik, vračamo k bazičnim stvarem, k ljubezni ne le v fizičnem, ampak tudi v metaforičnem smislu. Ljubezen je zanjo to, kar nas uči Jurčič: biti tukaj in zdaj, iskren sam s sabo in biti iskren z drugimi.
"Predstava se giblje med pripovedovanjem in dramsko situacijo. Vse je original Jurčič, igralci so ogromno časa namenili temu, da je povedana njegova misel, ker je ključna za to uprizoritev. Osredotočili smo se na deset ključnih prizorov, izčistili tisto, kar danes ne odzvanja. S scenografom Maticem Kašnikom sva se prav zato odločila za plesišče na odru, ki je metafora za ples življenja, ki ga ves čas igramo. Jurčičeva univerzalnost me pretresa, saj se v 140 letih ni zgodilo čisto nič. Še vedno imamo avtoriteto staršev, še vedno se upiramo znotraj sistema, še vedno se borimo za ljubezen, še vedno so pomembni status, denar in network, česar mogoče kdo nima in je prikrajšan, da marsikateri talent ne vzklije," je povedala Mateja Kokol.
Z likom očeta, avtoriteto te tradicionalne družine, kjer oče odloči, kaj bo z vso družino, se je spoprijel Gorazd Žilavec in se soočal, kot izpostavi, z žal še neizumrlim pojavom v Sloveniji. "Po vseh razpravah, raziskavah smo ugotovili, da je še kako aktualen. Mogoče ne toliko v urbanih delih Slovenije, nekje na podeželju pa je še vedno tako, da se starši strinjajo ali ne, mladi pa popustijo. Nočem biti revolucionar, ampak revolucija mora biti. Ker oče že ve, kako naj mladi živijo. To je lik, s katerim se ne strinjam, a je zato izziv in mi je celo bližji kot kak lik, ki mi je sicer bližje. Vidim dve vrsti očetov; tiste, ki so šli z evolucijo vzgoje naprej, in tiste, ki so ostali 150 let zadaj. Upam, da bo slednjih čedalje manj in da se lahko pogovarjamo z otroki kot enakopravnimi člani družine, ne pa kot z nekom, ki mora izvrševati navodila staršev," je dejal Žilavec.
Povest je dramatizirala Maja Borin, ki je izhajala iz tega, da so edina stalnica spremembe. Konstantno se se stvari spreminjale, dodaja, na oder pa bodo postavili izčiščeno verzijo, tako tekstovno kot uprizoritveno. "Ko smo podčrtali vse tisto, kar je balast, je ostalo vprašanje, ki je aktualno že stoletje in pol: kaj pomeni imeti rad in ljubiti. Smrekar, premožen vaščan, je predstavnik imeti, na drugi strani pa je mlad par, zanj pa je pomembno biti, ljubiti. In iz tega je nastala generacijska vrzel, vrzel spopada, kaj je bolj pomembno in kaj prevaga. To je tudi uprizoritvena pot, po kateri zdaj hodimo," je še pojasnila.
Predstavo so si zamislili kot učno uro za mlade, tudi kot učno uro arhaičnega jezika
Predstava je usmerjena k mladim, vsebina pa je univerzalna za vse. Maja Borin pravi, da so si jo zamislili kot učno uro, tudi kot učno uro arhaičnega jezika. "Zdelo se nam je pomembno, da izpostavimo jezikovno plat. Osnova so misli in jezik, način govora in postavitev pa sta sodobna. Ostala je človeška plat. Ko si jo je ogledal umetniški direktor Aleksander Popovski, je rekel, da je to večna zgodba, ki jo imajo vsi narodi. Povedana je zgodba o ljubezni, prepadih, generacijskih luknjah, ki nastajajo, in o povezavi, mostu, ki lahko poveže te čudne svetove, ki se nam zdijo nepovezljivi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
