Klara Širovnik
Obenem pa tudi otrokom z določenimi čutnimi omejitvami omogočajo, da se potopijo v svet književnosti in pobegnejo v fikcijo. Nujno je, da slepim otrokom omogočimo, da v stik s takimi prikazi pridejo samostojno, brez pomoči (čeprav je pri branju mlajših spremstvo odraslega zagotovo zaželeno). V luči povedanega so tipanke Aksinje Kermanuner, ki v središče postavljajo (oblikovno preprostega) Žigo Špageta na vseh sorte dogodivščinah, zagotovo odlična pridobitev.
Zakaj je junak ravno špaget? Tudi zaradi oblike - napol kuhan špaget v obliki valovite linije slepemu omogoča raziskovanje ilustracije na linearen način. Slikanico je mogoče brati in potipati, saj so tudi ilustracije Zvonka Čoha ustrezno tipno opremljene. V branje pa jo velja priporočiti zato, ker delo upošteva vse zakonitosti dobre tipanke: pri njih je pomembna velikost prikaza - tipna informacija recimo ne sme biti manjša od brajeve celice, kar pomeni, da mora biti med posameznimi znaki toliko prostora, da informacijo še lahko ločimo z blazinico prsta. Ilustracije so jasne, pregledne in natisnjene v močnih barvah, da jih lahko zaznavajo tudi tisti, ki še imajo nekaj odstotkov vida. Ne nazadnje pa so popotovanja Žige Špageta prežeta z obilico prigod, ki v predstavni svet mladega bralca uvajajo raznolike (tako dobrohotne kot zlovešče) literarne like in ponujajo kakovostno bralsko izkušnjo. Pri pravljicah je namreč ključno tudi to, da ponujajo občutek varnosti - utrjujejo vero v dobro, da se kljub vsemu hudemu na koncu vse konča srečno, kar je v zgodnjih fazah (bralskega) razvoja pomembno za vse otroke. Naj imajo omejitve ali pa ne.
Tipne slikanice (tipanke) so pomembne tudi za polnočutne otroke. Ti se ob njih prvič srečajo z brajico in začnejo razmišljati o vrstnikih s posebnimi potrebami, kar spodbuja empatijo. Brajlova pisava je za tiste, ki vidijo, sicer pojasnjena ob koncu knjige. Pohvalno pa je, da zaradi nujnih prilagoditev v delu Aksinje Kermauner (to je izšlo pri Založbi Miš) ne trpita vsebina ne ilustracija.
