V Cankarjevem domu je bila v soboto v programskem sklopu Naši filmi doma slavnostna premiera celovečerca režiserke Eme Kugler Človek s senco. Peti celovečerec "multidisciplinarne umetnice z edinstvenim in svojevrstnim avtorskim izrazom" je pričakala polna Linhartova dvorana, poln pa je bil tudi oder, ko se je po projekciji zvrstila ekipa sodelavcev filma. V glavnem neplačanih sodelavcev, je poudarila scenaristka, režiserka, montažerka, scenografka, kiparka, kostumografka Ema Kugler.
Njen prvi celovečerec je Phantom iz leta 2003, sledili so Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009) in Odmevi časa (2013). Pred celovečerci je posnela nekaj kratkih filmov, od Hidre (1993) do Homo erectus (2000), med Odmevi časa in Človekom s senco pa nekaj dokumentarcev: Od Kapelce do KUD-a (dokumentarec o gledališču Ane Monro), Polepšali ste mi dan (dokumentarni portret o raziskovalki starih kultur Fani Okič) in Orion (dokumentarec o paleolitskih ostankih na Kozjanskem). Od sredine osemdesetih do pred nekaj leti je v razmeroma rednih presledkih nastopala kot performerka.
Za film Odmevi časa je dobila ducat, dobesedno, nagrad na pomembnih mednarodnih festivalih, večinoma v tujini so bili nagrajeni tudi njeni drugi filmi, dobila pa je tudi slovensko zlato ptico, nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado. V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada je Jurij Krpan zapisal: "Umetnica, ki s svojim delom dokazuje, da je celostna umetnina ultimativni umetniški izraz. V njenih delih je napetost med življenjem in smrtjo inscenirana do skoraj otipljive prezence. Čutno jo doživljamo na performansih v ogromnih izpraznjenih in podhlajenih industrijskih halah, tovarnah, kamnolomih ali na projekcijah v popolni temi, napolnjeni z zvokom ali/in podobami, ki so ušle vsakršnim žanrskim opredelitvam. Doživljanje njenih dogodkov v nas pusti čutne odtise, ki se nam kot podobe prikazujejo v pravih pomenih te besede. Prikazujejo se nam kot prikazni še dolgo po tem, ko smo se sposobni spomniti kraja in časa, ko so se v nas naselile - v speče sanje ali sanjarjenje s široko odprtimi očmi. Ema Kugler je mojstrica prikazni."
To lahko apliciramo tudi na novi film Eme Kugler. O njem pred projekcijo ni želela govoriti - tudi sicer raje pusti, da govorijo njene podobe, oziroma kot pravi Krpan, prikazni zase. Povedala je, da je film delala štiri leta in da je to očitno njen produkcijski bioritem, "kot svetovna vojna, ampak se konča z zmago". Za potrebe enega od producentov, Slovenski filmski center, je bila malo bolj zgovorna, zato smo lahko v napovedi, ki jo je posredoval center, prebrali: ne gre za klasičen narativni film, sporočilo, ki ga želi podati, sestavlja asociativni niz podob, ki v kombinaciji z zvokom in glasbo povedo "zgodbo". Govori o nezmožnosti biti, obstajati kot avtonomno, svobodno bitje: "Kaj nas določa kot ljudi, kot človeka? Eno je civilizacija kot sistem moči in nadzora, zgrajen tekom časa in postavljen od tistih, ki so bili in ki so še na poziciji moči, in ti dejansko določajo človekovo usodo. V toku 'zgodbe', ki jo film razvija, se pokaže, da je največja zabloda človeka njegova iluzija, da je svoboden." Film se loteva tudi vprašanja človeške reprodukcije oziroma tega, kaj sili človeka v reprodukcijo. Je to družbena prisila, zgolj genetski kod, podobno kot pri živalih, ali pa človekov strah pred smrtjo, pred ničem, pred praznino, ki biva v nas od rojstva, se je spraševala režiserka.
Po ogledu filma lahko dodamo, da nizi asocitivnih podob ustvarjajo arhetipske pomenske segmente in like, usoda individuuma od spočetja do smrti se prepleta s ponavljajočo se destruktivno usodo civilizacij. Pokrajine Človeka s senco so fascinantni skrajni predeli narave, ki jih obiščejo samo vztrajni iskalci (puščave, visokogorje), sredi teh "narave templjev" pa se odpirajo artificialni templji, z nekaj osnovnimi arhitekturnimi gradniki vzpostavljena visokotehnološka bivališča kulture.
Niz asociacij na filmsko zgodovino, ki se porajajo gledalcu, je prostran, od Bergmana do Kubricka, od Sedmega pečata do 2001: Odiseje v vesolju, pa Bunuel z diskretnim šarmom se prikrade vsaj pri velikem meščanskem žretju in, ne morem pomagati, tudi kak Kekec (arhetipski lik žene v votlini). Ema Kugler referenco pokaže tako, da ustvari razliko: njeno veliko slavje je sugestivna scensko-zvočna instalacija brez živih figur na primer.
Njene "žive figure" so večinoma že stalne, Nataša Matjašec Rošker in Marko Mandić, v eni od osrednjih vlog je tokrat še Loup Abramovici, igrajo še Matija Vastl, Jure Henigman, Nataša Živkovič in Maj Gruden. Glasbo za film je napisal skladatelj Robert Jiša iz Prage, izvedel pa Simfonični orkester Radia Slovenija pod taktirko Mareka Štryncla. Direktor izvrstne fotografije je Lev Predan Kowarski, zvok je oblikoval Boštjan Kačičnik, digitalno postprodukcijo slike pa studio NuFrame.
