Prevodi zastarajo. A originali pa ne?

Prvi Prevodni Pranger v novi, tretji sezoni, je bil - zaradi znanih okoliščin - pravzaprav zadnji iz pretekle sezone. V njegovem središču je bil pretekli ponedeljek prevajalec Srečko Fišer, selektorica dr. Martina Ožbot Currie pa je srečanje začela z izjemno poznavalskimi, poglobljenimi in kljub temu komunikativnimi "opažanji" o slovenski prevodni kulturi.

Slovenska kultura je izrazito prevodna kultura

Avtor termina "prevodna kultura" je pokojni prevodoslovec Erich Prunč, koroški Slovenec in profesor na univerzi v Gradcu. "Prevodna kultura zajema pravzaprav vse, kar v prevodni situaciji ni konstantno, konstantno pa je najbrž zgolj to, da imamo, prototipično, na eni strani izvirnik oziroma izhodiščno besedilo, na drugi pa prevod oziroma ciljno besedilo, vmes pa proces prevajanja vključno s prevajalcem in drugimi akterji. /.../ Drugo, recimo odnos do izvirnika v smislu ohranjanja njegovega sporočila ali ponujanja novih interpretacij, odnos do posrednega prevajanja, zanimanje (ali nezanimanje) za majhne kulture, stališče do prevajanja strogih verznih oblik, do potujevanja in podomačevanja itd., vse to in še ogromno drugega, se od ene do druge prevodne kulture spreminja." Hkrati pa lahko, pravi prevodoslovka, prevodna kultura pomeni "kulturo, za katero so prevodi še posebej pomembni, se pravi kulturo, v kateri se veliko prevaja. Takšna je tudi slovenska kultura, za katero torej lahko rečemo, da je izrazito prevodna kultura."

Slovenska književnost v vseh svojih žanrih se je vzpostavila ravno na osnovi prevajanja. Danes prevodi predstavljajo približno tretjino celotne knjižne produkcije v slovenščini, pri leposlovju pa njihov delež dosega skoraj polovico. Podobno je tudi v drugih okoljih tako imenovanih obrobnih/perifernih/nedominantnih kultur v primerjavi z osrednjimi/središčnimi/centralnimi/dominantnimi kulturami, je povzela Martina Ožbot Currie.

Kljub izjemnemu pomenu prevajanja za konstituiranje slovenskega jezika, književnosti in kulture je v slovenski zgodovini mogoče zaslediti tudi nasprotovanje prevajanju. V slovenskem kontekstu je bila nemščina pogosto občutena kot grožnja. Tako so v drugi polovici 19. stoletja, na višku narodne prebuje, nekateri pisatelji - prednjačil je Josip Stritar - izražali odklonilna ali vsaj previdna stališča v zvezi s prevajanjem. Menili so, da bi se morala slovenska književnost ukvarjati predvsem z življenjem slovenskega ljudstva, zaradi česar naj bi se prevajalo samo redka, premišljeno izbrana klasična dela. To "patriotsko" stališče na srečo ni obveljalo, v 20. stoletju je prevladalo afirmativno stališče do prevodov spričo njihove vloge pri razvoju in krepitvi ciljne kulture. "To pa še ni pomenilo, da bi prevodi kot produkti in prevajanje kot proces avtomatično postali legitimen predmet raziskovanja. To se zgodi šele v zadnjih desetletjih 20. stoletja," je zaključila pregled ključnih mest Martina Ožbot Currie.

Jurčič je sodoben? Lepo vas prosim!

Pogovor s Srečkom Fišerjem je začela z ugotovitvijo, da je po izobrazbi netipičen prevajalec, saj je študiral primerjalno književnost in slovenščino, nikoli italijanščine in angleščine, iz katerih največ prevaja. Res je rasel ob meji, v Novi Gorici, in bil nekaj časa lektor za slovenščino na univerzi v Nottinghamu. Na to prevajalec odgovarja: jezikovna izobrazba o izvornem jeziku je pomembna, vendar moraš sam ugotoviti, kako se stvar pove po slovensko. "Moj osnovni princip je gledati, na kakšen način se generira pomen, in potem poskušati s permutacijami to pripeljati do rezultata, ki je tu in hkrati drugje."

Netipična je tudi njegova zvrstna oziroma vrstna univerzalnost. Po navadi se prevajalci specializairajo za poezijo, prozo ali dramatiko, Fišer pa se znajde v vseh žanrih pa tudi v vseh obdobjih (od Petrarce do 21. stoletja). Sam sicer pravi, da zares sodobne avtorje raje prepusti mlajšim prevajalcem in da je - ker se pri prevajalcih govori o zvestobi - pri njem treba govoriti tudi o prevajalski nezvestobi: nima težnje, da bi prevajal cele opuse. Če bi delal tako kot na primer gospa Radojka Vrančič s Proustom, "bi se mi zmešalo". Prevedel je Ecovo Ime rože, in pred časom interneta to res ni bil lahek posel, za druge Ecove romane, ki so mu jih tudi ponujali v prevod, pa ni več našel motivacije.

Na vprašanje, kakšen je njegov odnos do modernizacije, odgovarja: "Jaz nisem nič posodobil. Slovenski prevod je prevod v današnjo slovenščino."

Redkokateremu prevajalcu se je posrečilo staranje besedil, praviloma pa takšni prevodi ostanejo nekje vmes in niso ne tu ne tam. "Prevajalec mora biti tu in tam." Dr. Nada Grošelj je ob tem pripomnila, da je mojster Sovre, ki je dal ime najvišji nagradi za leposlovne prevajalce, svoje prevode močno arhaiziral.

In ja, prevodi zastarajo, ampak Srečko Fišer je absolutno prepričan ("tu sem radikalen"), da je takšna tudi usoda originalov. "Jurčič je sodoben? Lepo vas prosim!" Ampak avtor je umrl in tekst je, kakršen je, prevod pa je mogoče narediti boljše. Nove prevode gledaliških del porajajo okoliščine, ki niso nujno jezikovne, lahko so kulturne ali situacijske ... Res pa v gledališču tudi originali niso nedotakljivi, ampak podvrženi črtanju manjših ali večjih delov. Rad citira Ingmarja Bergmana: "Angleži imajo vedno istega Shakespearja, mi pa lahko imamo vsakič drugega." No, zato pa imajo Angleži vsaki dve leti nov prevod Odiseje ali Iliade na primer, in prevode opravijo večinoma prevajalke. O pomenu prevodov za slovensko kulturo je prepričal z enim stavkom: "Res mislite, da je Stritarjev Zorin tako vplival na slovensko krajino kot prevod Zločina in kazni?"

Fišer se obrača proti toku v še eni zadevi: ne posvetuje se z avtorji del, ki jih prevaja. To je naredil samo enkrat in avtor je rekel, da je rešitev v redu, čeprav seveda ni razumel slovenščine. "Avtor ti ne more pomagati povedati stvar v slovenščini. Do pomenov originala pa se v današnjem svetu lahko dokoplješ sam," pravi. Mogoče pa je, da že sama gesta vključitve avtorja prevajalcu ponudi uteho. Tudi o dopustnosti posrednega prevajanja si misli svoje: "Boljše dobro posredno kot slabo neposredno prevajanje."

Kako se je v skoraj štirih desetletjih njegovega prevajalskega dela spremenila prevodna krajina? Državnost je bila močan impulz za prevajanje. Danes ima veliko več ljudi znanje in produkcija je veliko večja, kar seveda pomeni, da je ob izjemno kakovostnih besedilih tudi več škarta.

Svoj odnos do besedila bi opredelil kot ekstatičen. Nerad govori o muzikalni plati, raje uporablja izraz senzorna plat, rad posluša, "kako besedilo hodi". Tudi na vprašanje, ali sta izkušnji prevajanja iz italijanščine in angleščine različni, odgovarja: "Jeziki imajo različne duše, drugače se premikajo, drugače dišijo."

"Na prevodih se poznajo gube enako kot na naših telesih"

Pretekli četrtek je bila izbrana prevajalka Alja Predan, izbral jo je dr. Tomaž Onič, diskutant pa je bil dr. Janko Trupej. Alja Predan je podpisala več kot 50 prevodov za gledališče (prevajala pa je tudi teatrološke študije), večinoma dela ameriških in angleških avtorjev. V fokusu sta bila njena prevoda dram Praznovanje Harolda Pinterja in Koza ali Kdo je Silvija Edwarda Albeeja. Selektor in diskutant sta izbrala tri točke, s katerih sta motrila prevod, tako imenovano pintereskost, profanost in kulturno specifične prvine.

Alja Predan je ob prevajanju ves čas opravljala druge z gledališčem povezane poklice oziroma je prevajanje opravljala ob njih, zato se ima za "prevajalko v oklepaju". Brez dvoma pa je gledališka praksa ključno vplivala na njeno prevajanje. Velikokrat so dala gledališča prevajat tekste zelo uveljavljenim literarnim prevajalcem, se je spomnila, a se je zgodilo, da tekst ni bil govorljiv. Še bolj kot izbor besedja je za uprizoritev pomemben ritem, prevajalec mora paziti, "da niso skupaj nametane besede, ki jih je težko izrekati". In prepričana je, da se pri vsakem prevodu, pa naj bo še tako izvrsten, na vsaj enem mestu zgodi, da najde igralec, ki ga izgovarja, primernejšo besedo.

Pri vsaki novi uprizoritvi prevoda želi tekst znova pregledati in popraviti. "Na prevodih se poznajo gube enako kot na naših telesih," je - izvirno - prispevala k diskurzu o staranju prevodov. Ko mine nekaj časa od prevoda, se tudi "lažje odlepi od izvirnika".

Generalno razliko v ravnanju z dramskimi teksti nekoč in danes je tako definirala: v "starih časih" so nad ustreznimi ravnanjem z izvirnimi teksti, ki so jim potekle avtorske pravice, bdele akademije znanosti in umetnosti, v Angliji so na primer prepovedali uprizoritev Hamleta, ki je uporabila besedo "fuck". "Zdaj pa sta izvirnik in prevod podvržena neusmiljenemu trganju."

No, "fuckov" z vsemi izpeljavami v obeh izbranih dramah ne manjka, in Alja Predan jih je sočno prenesla, prav tako je po presoji selektorja in diskutanta našla odlične rešitve za prevode kulturno specifičnih prvin in za "pintereskne" elemente, ki jih je težko prenesti v katerikoli jezik.