Herman Vogel (17. april 1941-17. maj 1989), po rodu Korošec, živel je v Ljubljani in Mariboru, je bil najprej pesnik, avtor petih pesniških zbirk. Prvenec je izdal šele pri sedemindvajsetih letih, pri "svoji" Založbi Obzorja - Razdalje rastejo, 1968. Najbolj pesniško ustvarjalna leta so bila zanj sedemdeseta, ko so mu pri Mladinski knjigi izšle kar tri zbirke: Ko bom bog postal, 1970., čez štiri leta Romantika je iz groba vstala in Osoje, leta 1977. Po devetletnem pesniškem molku je izšla pri Cankarjevi založbi njegova zadnja zbirka Pajčevina in sveder, 1986. V pesniški zapuščini je ostala zbirka z delovnim naslovom Obujenke 2. V zadnji zbirki Pajčevina in sveder v pesmi Opolnoči zapiše: Ko je najvišji čas,/me čudne podobe izselijo./Kakor da sem žrtev,/kakor da sem smet,/ves majhen,/da se s prsti/ne da pokazati. S svojo poezijo je presegal samoto, a ne s sentimentalno metaforo, ampak z ostrino besede, ki je znala lepo izpisovati vsa človeška stanja. Imenitno, izvirno je znal prisluhniti notranjim glasovom - s posebno samosvojo možato držo in dikcijo. Matjaž Kmecl je o zbirki Osoje med drugim zapisal: "Voglove osoje so človekov razum, ki sili v premislek in pretehtavanje vsega: sleherni stvari hoče odkriti in pojasniti smisel, globljo resničnost, zakaju zato; ki se je bogvekdaj, vendar kmalu po končanem otroštvu, preselil iz tople, svetle in prisojne naturnosti bivanja v osojno bistvovanje in askezo."
V enem od jubilejnih zapisov o njem beremo, da je bil "soustvarjalec enega izmed zlatih obdobij v Mariboru". Najbrž je mišljen čas aktivne Peterice (Partljič, Jančar, Brvar, Kramberger, Forstnerič), katere prijatelj in sopotnik je bil vseskozi. Med letoma 1980 in 1983 je bil direktor Matice.
Kot prevajalec je največ poustvarjalnih sil namenil prozi, v njej se je poskušal tudi kot ustvarjalec. Za odrasle je napisal črtico Zunaj in tu, za otroke pa zgodbo Kako mora oči paziti na besede ter Rox in Junak se imenuje Rox. Iz slovanskih književnosti je prevedel mnoga pomembna dela, tudi Otok Meše Selimovića pa Vrt slezaste barve Branka Čopića, Smešne ljubezni Milana Kundere, predvsem pa je njegov najimenitnejši prevod Prigod dobrega vojaka Švejka Jaroslava Haška iz leta 1982. Kot je dejal, se je odločil za ponovno prevajanje, ker "imamo Slovenci prevod, ki Haškovo dikcijo, skladnjo in sploh slog nedopustno simplificira, saj je zapleteno jezikovno tkivo spremenil malodane v same proste stavke".
Kot publicist in esejist se je loteval poezije, Kosovela, Prešerna, pisal kritike pesniških sopotnikov, Grafenauerja, Zagoričnika pa starejših - Kocbeka, Minattija; blizu osemdeset avtorjev je ocenil v šestih letih kritiškega pisanja. Njegove ocene so veljale za pronicljive in vrednostno zanesljive. Ocenjeval je tudi gledališke in filmske predstave, celo učbenike, denimo Toporišičev Slovenski jezik I, literarne preglede. Zapustil je tudi celo plejado spremnih besed in esejev k proznim besedilom - od Alojza Rebule do Voranca, Cankarja. Za TT - Tedensko tribuno je intervjuval mnoge slovenske pisatelje, od Mire Mihelič, Miška Kranjca do Lojzeta Kovačiča. Sijajno, poglobljeno, poznavalsko branje.
Ni pogosto pri nas, da bi avtorji svoja dela posvečali kolegom pesnikom, Hermanu so jih posvetili Josip Osti, Taras Kermauner, Janez Švajncer, ki je ubesedil "duhovni profil" literarnega kolega v romanu Bog je odšel.
Zadnjo zbirko Pajčevina in sveder začenja pomenljiv moto: Kakšen bom,/ko mi slečejo kožo:/ves bel, mrakoben,/takšen kot vsi,/se pravi: prvič sodoben. Tone Pavček je zbirki na pot zapisal, da se Vogel kaže kot intelektualno in pesniško oster, pronicljiv zapisovalec duhovnih stanj, razbolen, a možat v svoji človeški in pesniški drži. Kako so ga videli kolegi in prijatelji? Hči Jerica mi je zbrala nekaj oznak, ki so ga najbolje opisale. "Bil je miren, dober človek," je zapisal o kolegu Otmar Klipšteter. Fran Sušnik pa: "Bil je umirjen, v obnašanju skromen, misli so pa švigale." Kolega Jože Horvat ga je tako videl: "Pri vsem temeljit, strokovno zelo razgledan, z izjemnim posluhom za jezik." Prijatelj France Forstnerič pa: "Vidimo tršatega in možatega, zagonetno se smehljajočega, uvidevnega in človeško toplega človeka s koroških planin."
Utonil je 17. maja 1989 v Dravi, v Mariboru. Počiva na Mirju v Mežici. Voglov opus z vseh mogočih ustvarjalnih polj je vznemirljiv, prebojen in užitek ga je prečesavati vedno znova. Mariborski literarno-prevajalsko-publicistični krog ni tako zelo bogat in številen, zato je njegove žlahtne predstavnike treba obujati. Vredno in prav je.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
