(RAZSTAVA) Velike lepote mikroskopske bližine

"In ljudem se še sanja ne, da tisti, ki nekaj zaključi, nikoli ni oni, ki je to začel." Te besede je v delu Leto smrti Ricarda Reisa iz leta 1984 zapisal portugalski pisatelj José Saramago, napeljujejo pa k misli, da je človek podvržen vseživljenjskemu razvoju in spreminjanju. Da človek, ki žanje, pravzaprav ni nikoli docela enak tistemu, ki seje. Pri človeku ostaja skozi življenje isto zgolj in samo ime, nadaljuje Saramago; ostale značilnosti, karakteristike in celo telesne poteze se stalno spreminjajo. Temu vodilu sledi tudi razstava madžarskega fotografa Tamasa Dezsöa, ki je na ogled v UGM Studiu na Trgu Leona Štuklja.

Razstava Hipoteza: Vse je listje je v prvi vrsti zanimiva z vidika uporabljene fotografske tehnike, obenem pa tudi z vidika sporočilnosti. Naslov je sicer dobila po misli iz Goethejevih Zapiskov (1790), v katerih pisatelj razlaga svojo hipotezo, da je (metaforično gledano) vse list in da je skozi to preprostost mogoča največja raznovrstnost. Dezsö na svoji minimalistični razstavi predstavlja nekajtisočkrat povečane mikroskopske fotografije trav (kot je denimo preslica) in dele drugih rastlin (denimo debla jelke, okrogloliste rosilke, rdečega bora in šotnega maha). Izbor motivov se morda zdi relativno preprost - sploh glede na dejstvo, da se najslovitejše mikroskopske fotografije velikokrat lotevajo živih bitij, ki so obenem tudi premikajoča (in zato težje ulovljiva in obvladljiva).

Spomnimo se na fotografijo Igorja Siwanowicza, ki je s pomočjo konfokalne mikroskopije posnel podobo jezika sladkovodnega polža. Tudi Guardianov natečaj Mali svet redno nagrajuje prav tovrstne fotografije; Daniel Castranova je leta 2020 denimo prejel glavno nagrado za svojo tehnično brezhibno fotografijo ribe cebrice. Fotografija zelo slikovito predstavlja anatomijo živega bitja (riba s fluorescentno "označenim" okostjem, luskami in limfnim sistemom). Posneta je bila s konfokalno mikroskopijo in zlaganjem slik.

Vendar pa je pristop izjemno prepričljiv tudi pri motivih flore, ki se jim posveča Dezsö. Presenetljivo je, da lahko tako preproste in vsakdanje rastline, ki v plejadi - denimo na travniku ali v gozdu - nikakor ne izstopajo, ob povečavi učinkujejo s tolikšno močjo. Ko jih pogledamo pobližje, je njihov učinek pravzaprav zelo protisloven - so pomirjujoče in hkrati skoraj nadrealistične, obenem pa - čeprav delujejo nadzemeljsko - tako podobne človeku in njegovemu telesu, da se začudene oči k njim vračajo znova in znova. Serija pušča prostor za interpretacijo, a jo je vsaj na neki točki smiselno misliti tudi glede na zgradbo človeka (in ostalih živali) in njegovih celic. Opaziti je precej podobnosti. Hkrati ima, kot opozarjajo fotograf, kurator in sodelavci, vsaka rastlina svojo identiteto, posamezno rastlinsko vrsto pa lahko identificiramo tudi na podlagi enega od njenih drobnih delov. V tem kontekstu je zanimivo, da ni niti ena rastlina enaka drugi, četudi sodita v isto vrsto. Konkretneje: noben list ni enak drugemu listu in noben človek drugemu človeku. Delimo si temelje, ne pa tudi "nadstropij". Razlike razkriva (predvsem) mikroskopska bližina.

Po drugi strani si razstava zastavlja tudi precej provokativna in aktualna vprašanja, v katere obiskovalca uvaja skozi primer gozda. Slednji je nenehno podvržen milijonom transformacij - listje se zamenja, drevesa, ki ga tvorijo, pa živijo le kakšnih 100 do 150 let; kljub temu pa, tudi glede na časovni razpon tisočletja, vedno govorimo o tistem gozdu, če je le ostal na istem mestu. Kako je to mogoče, ko pa so se vse njegove molekule in vse njegove celice mnogokrat zamenjale? Podobno vprašanje se do neke mere aplicira tudi na človeka (tudi njegove celice se neprenehoma obnavljajo). Slednje fotograf raziskuje skozi serijo fotografij, ki predstavljajo klesanje človeškega obraza (naslovljene Variacije na Jaz). Človeški obraz je na neki točki izoblikovan do popolnosti, do obličja, nato pa začne postopoma prehajati v nič, v kos kamna. Vrne se v obliko, iz katere je vzniknil. Slednje je mogoče docela povezati tudi s človekovim življenjskim ciklusom.

Tudi intelektualno smo skozi življenje podvrženi nenehnim spremembam. Če bi lahko drug poleg drugega postavili sebe pri desetih letih in sebe pri petdesetih, bi med obema verzijama istega človeka uzrli več razlik kot podobnosti. Nekatere spremembe v mišljenju celotnih generacij bodo v prihodnje še kako nujne. Ob soočanju s klimatsko krizo se bo treba potruditi, da bomo poleg človekove identitete in njenega spreminjanja razumeli tudi problematiko krhkega rastlinskega obstoja, opozarja razstava. Za fotografa taka tematika po drugi strani predstavlja precejšen preskok v fokusu dela in raziskovanja. Tamas Dezsö (1978) sicer deluje v Budimpešti, svoja dela pa je doslej razstavljal po vsem svetu. Če se serija v UGM Studiu večinoma ukvarja z okoljskim vprašanjem in je izredno heterogena, je njegovo preteklo delo v večini ponujalo globok, a mračen pogled na pastoralne pokrajine in pozabljene načine življenja Madžarske, Romunije in drugih delov vzhodne Evrope. Njegova prejšnja serija Notes for an Epilogue denimo prikazuje podeželje Romunije in Madžarske po padcu komunizma v poznih osemdesetih letih. Ker so se ljudje v tistem času začeli množično preseljevati v urbana središča, so vasi postale izginjajoči simboli starih vladajočih režimov. Dezsöve fotografije se v tem kontekstu poklonijo običajem in tradicijam, ki hitro izginjajo in se polagoma pretapljajo v - spomin.

Kar pri sicer čedni in zaokroženi razstavi nekoliko pogrešamo, je "uvod", ki nas bi pospremil v fotografsko delo z mikroskopsko majhnimi motivi. Delo, ki v končni fazi zahteva tolikšne povečave, je namreč izjemno težko, vendar je postopek zanimiv. Odsotnost pojasnila oziroma "bergle", ki bi obiskovalcu pomagala iz negotovosti, je presenetljiva kuratorska odločitev. Arhivski pigmentni tisk, kakršnega se posluži Dezsö, označuje postopek tiskanja, ki vključuje rafinirane delce pigmenta. Največja prednost takega tiska je v tem, da ga je mogoče reproducirati v poljubni velikosti in se ne glede na to natančno ujema z izvirnim delom. Uporabljeni arhivski pigmenti so vseeno dovolj veliki, da ostanejo na površini papirja (v nasprotju z absorpcijo v vlakna papirja, ki je značilna pri delu z molekularno topnimi barvili). To je inovativen način dela, o katerem bi bilo morda dobro izvedeti več.