Najboljši iluzionisti na svetu, katerih nastope gledamo vsak dan, so mame. "One z lahkoto izbrišejo polovico sebe - žensko," nam v svojih premislekih odkrije osrednja pripovedovalka romanesknega prvenca Ure v materini sobi Tanje Stupar Trifunović. Preveč očitna ženska v materi "štrli", je odveč, napoti. Zato se nemalokrat zgodi, da ženska ob vstopu v materinstvo ta del sebe dodobra zatre ali ga skorajda iztrebi.
Vendar pa "brisanje" poteka vse prej kot z lahkoto in brez muk. Vztrajno radiranje "ženske" ne zaznamuje le "žrtvovane osebe", temveč tudi generacije, ki jo nasledijo. Te posledice se roman Tanje Stupar Trifunović dotakne nadvse smiselno - gre namreč za polifono besedilo, v katerem glas dobijo tri ženske "iz mesa in krvi" in ena ženska, ki je fiktivna znotraj fikcije ter vzajemno uteleša vse tri glavne osebe. Osrednji glas ima pripovedovalka, ki se ji v prvoosebni pripovedi ali v dialogu priključujeta še njena mama in hči. Naratorka, ki svojega imena ne izda, se je vrnila v dalmatinsko mesto, v hišo in spalnico svoje matere - ki je ni nikoli dodobra spoznala -, skozi pisanje in raziskovanje materine okolice pa zdaj razrešuje svojo sedanjost. Verjame, da lahko slednjo razume le skozi preteklost; v mislih se zato vrača v svoje otroštvo (dogodki, ki se zgodijo takrat, v človeku pustijo najgloblje sledi, pravi). V njeni notranjosti je zaradi hladnih odnosov in materine distance že od nekdaj tlela skorajda nasilna zahteva po molku - kot deklica je morala molčati o sebi, o svojih bližnjih in o skrivnosti, ki to nehajo biti, kakor hitro dosežejo tuja ušesa. Čeprav bralčev fokus skozi celoten roman ostaja na osrednji pripovedovalki, najodločilnejša vloga v romanu pripade preminuli materi.
V času bivanja v materini hiši pripovedovalka, ki sicer opravlja delo pisateljice, piše zgodbo o Ani, literarnem liku, skozi katerega po svoje zaživijo vse tri ženske - pisateljica, njena hči in njena mama. Prvoosebna pripoved se ob preklapljanju k zgodbi o Ani pretaka v tretjeosebno, kar ima tudi vsebinsko funkcijo; z ukinjanjem prvoosebne bližine se bralci "odmaknemo" in lažje zapopademo idejo, da Ana morda združuje tri osebe, tri zgodbe, tri travme in da zanje predstavlja tudi svojstvene razrešitve. "Morala sem si izmisliti Ano, da bi spoznala, do kod lahko prileze in ali lahko ženska sploh kam pride razen v zapuščeno materino hišo, da bi postala zapisovalka spominov, ki bi jih vsi radi pozabili," ob svojem pisanju pojasnjuje osrednja pripovedovalka. Skozi pisateljevanje, ki ga njena preminula mama kot "sovražnica fikcije in laži" sicer ni nikoli odobravala, se razkrije kot ženska, kakršna je. Končno neha molčati. "In vse, kar hočem napisati, vem, bom napisala. In vse, kar hoče govoriti iz mene, bo povedano."
"Preveč očitna ženska v materi pri vseh vzbuja tesnobo, celo pri njej sami"
V romanu sicer prihaja do obširnega prepletanja časov in perspektiv. Delo je na meji med poezijo in prozo, med sanjami in resničnostjo. Še najbolj točno je, če zapišemo, da gre za nekakšno meditacijo. Čeprav je Stupar Trifunovićeva predvsem pesnica, priznava, da je romaneskni prvenec njeno najbolj pesniško delo. Pisateljica (Zadar, 1977) je sicer diplomirala na Filološki fakulteti v Banjaluki, roman Ure v materini sobi je leta 2016 dobil nagrado Evropske unije za književnost, letos pa je pri Založbi Goga izšel v prevodu Dušana Šarotarja. S pripovedjo, ki je zelo razdrobljena, roman subtilno nasprotuje zakonitostim "zaokroženosti" in "linearnosti" ter se trdno zakoreninja v prostor modernega romanesknega pisanja. Hkrati pa kaže, da zunanji čas ne more diktirati razvoja dogodkov v človekovi notranjosti; "ure" v nas živijo še dolgo za tem, ko so - na stenskih in ročnih napravah - že davno odtiktakale. Temu se v zgodbi priključuje še dinamična geografska razsežnost - pripovedovalka je obenem nekdo, ki ga je "splavila lastna domovina in ga poslala, da se rodi nekje drugje"; gre torej tudi za zgodbo o izseljenstvu, izkoreninjenosti. O tem, da se je v procesu samospoznavanja treba vrniti v rojstni kraj, vendar tam obenem ostati le za trenutek! Predolgo zadrževanje škodi, razjeda. Nikoli ni dobro vedeti preveč ...
Aluzije na Ano Karenino, Emo Bovary in ugrabljeno ženo Strahinje Banovića iz epske ljudske pesmi v posebnem delu romana, imenovanem Anini zapiski, nakazujejo, da roman pripoveduje zgodbo vsake ženske, še posebej pa tistih, ki so tudi matere. Mati pripovedovalke je že ob nosečnosti čutila, da otrok v njej raste kot plevel, za povrh pa si ni želela roditi deklice, saj slednje čaka drugačen svet kot dečke. Pripovedovalka do odklonilnega odnosa do materinstva - čeprav ob čustvenem zanemarjanju čuti bolečino - kaže veliko razumevanja, obenem pa je "ženski vidik" tisto, kar jo z mamo neločljivo povezuje. Po drugi strani pa dojemanje materinstva celo znotraj pripovedovalkine duševnosti ni enoznačno; tudi s svojimi interpretacijami po svoje spodbuja ta "stereotip matere"; pravi, so mame podobne pajčevini, da smo vanje zapleteni in da so one zapletene v nas s tisto vseprežemajočo nežnostjo, z bolečino in popustljivostjo. Gre za tipično opazko, ki se moških oprime le redko, ženske pa s potomstvom neločljivo povezuje. Mati, ki zapusti otroka, je posledično praviloma dojeta kot poosebljeno zlo; moški v isti poziciji je zgolj ... moški.
Po drugi strani pa pripovedovalka v romanu tisto, kar naj bi ženska bila, po svoje presega - čeprav v sklepnem delu zapusti dalmatinsko vas in se vrne k hčeri in možu, postane jasno, da kot ženska potihem živi tudi v strastnem odnosu s tretjo osebo. Tudi z izraženo seksualno platjo se odmika od stereotipne podobe matere "mučenice". Dvojnost - pripovedovalka je zataknjena med dvema življenjema, dvema državama, med spominom in zgodovino ter med dvema nedokončanim knjigama -, ki je simbolično prepletena tudi z razlagalno izmuzljivostjo, pa romanu daje nezanikljivo kakovost.
Roman vprašanja ženskosti in materinstva obravnava sveže ter nakazuje, da pogosto obstajajo ogromna neskladja med tistim, kar si ženska dejansko želi, in tistim, kar se od nje pričakuje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
