(RECENZIJA ROMANA) Kako se je neka ženska preobrazila v drevo

Preden je Yeonghye postala vegetarijanka, njen mož ni niti pomislil na to, da je kaj posebnega. Še več: za ženo jo je izbral prav zato, ker je bila najobičajnejša ženska na svetu. Ob prvem srečanju nanj ni naredila posebnega vtisa - njeni koraki niso bili ne hitri ne počasni, ne odločni ne plahi.

V romanu južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je v izvirniku izšel že 2007, leta 2016 je kot prvi roman v korejščini prejel Bookerjevo nagrado, slovenski prevod pa smo dobili 2021, protagonistko - gospodinjo, ki zgolj občasno dela še kot prepisovalka - neke noči prebudijo moraste sanje. V njih na stotine rdečih kosov mesa visi s tramov, z nekaterih pa še kaplja sveža kri. Zdi se, kot da napol v snu in napol bede - a v resnici najbrž popolnoma zavedno, čeprav ji okolica prigovarja nasprotno - Yeonghye iz domačega hladilnika zmeče vse zamrznjeno meso in tudi jajca.

V enem od redkih dialogov v romanu možu pove, da je to storila, "ker je sanjala", in da mesa odslej ne bo jedla in ne pripravljala. On v povedanem sebe prepozna kot žrtev, njo pa kot egoistko – kaj bo vendar jedel, če ne mesa? A Yeonghye svoje diete, četudi ljudje okoli nje to predvidevajo, ne načrtuje izključno na etičnih načelih, v želji po boljši prebavi ali kaj podobnega; v bistvu je sploh ne načrtuje, vsaj ne zavedno. Ali bolje: razlog za spremembo je vse in hkrati nič. Zdi se, da tisto, česar ne moremo prijeti v roko ali oplaziti z očmi (tudi sočutje, empatija, strah), v poznem kapitalizmu ne more biti razlog korenitih življenjskih sprememb; sanje, ki se jim človek želi izogniti, pa sploh ne. Yeonghye počasi hira. Celotna družina, zlasti njen oče, veteran vietnamske vojne, ki se je nad njo izživljal že od malega, odločitev razume kot upor, kot zavračanje preteklosti in vsega, kar Korejci so. Med družinskim kosilom, ki je nekakšna intervencija, ji poskuša kos svinjine potisniti v usta. Opisano pisateljica Han Kang izpelje mučno, na meji absurda, z uporabo preprostega, a nikoli enoznačnega jezika. V odgovor si Yeonghye prereže žile na zapestju. In največji šok? Ženska, na videz pokorna in uglašena z okolico, se za svoje odločitve, ki zamajejo temelje družinske normalnosti, nikoli ne opraviči! Ko ji družba prigovarja, da brez mesa, ki je na mizo položeno skozi nasilje in ki celo nastaja skozi nasilje (seks je v romanu reprezentiran kot agresija), ni življenja, ona na to odgovarja s tišino in zavračanjem tega, kar naj bi bilo nujno. Yeonghye je vse bolj rastlina in vse manj človek.

Roman je razdeljen na tri dele – prvi je prvoosebna pripoved protagonistkinega moža​, prekinjajo jo zgolj utrinki njenih sanj, zapisani v poševnem tisku. V drugem delu tretjeosebni pripovedovalec dogajanje opisuje s perspektive protagonistkinega svaka, v tretjem delu pa tretjeosebna pripoved posreduje perspektivo njene starejše sestre. Yeonghye se v romanu torej izrisuje predvsem skozi poglede drugih; bralci je ne moremo zaobjeti kot celoto, temveč le v obrisih, to pa roman od intime izbrane in izolirane posameznice premika k univerzalnemu. Yeonghye se začne počasi spreminjati v drevo; s svojim obnašanjem, komunikacijo, s svojo goloto, za katero čuti, da jo mora razkriti, s tem, da se vrača v gozd, da stoji na glavi in da svoje roke kot korenine postavlja k zemlji, se upira nasilju, a je hkrati nasilna do svojega telesa, svoje duševnosti in tudi do svoje sestre. "Zaupam lahko le svojim prsim. Všeč so mi moje prsi, saj z njimi ne morem nikogar ubiti. /.../ Dokler imam te okrogle prsi, sem varna."

In ravno nekje pod prsmi prvič začuti vzrok nočnih mor, nespečnosti in slabega počutja. Nekaj se ji je zagozdilo v žlički, pravi. "Kriki, stoki so se oblikovali v kepo in se zataknili tam. Zaradi mesa. Pojedla sem preveč mesa. Vse te živalske duše so se mi nagrmadile na tem mestu." Kot da bi bila na njenih prsih nenadno krivda celega človeštva. Meso je v romanu simbol nasilja, kri pa se na rokah vseh ljudi začne nabirati že v otroštvu. Še več: človek ima celo slast po ubijanju. V drobnih uvidih iz otroštva se kaže, da se je pri protagonistki vse skupaj začelo z apatijo in normaliziranjem tistega, kar človek naredi, da se nažre. Oče je psa, ki jo je ugriznil, ko je bila še deklica, najprej obesil na drevo. Medtem ko mu je žgal rep, je rekel, da ga ne bo pretepel; nekje je namreč slišal, da je meso psov, ki poginejo med tekom, mehkejše. Zagnal je motor in speljal. Pes je poginil v mukah. Ker so rekli, da mora jesti meso psa, če želi, da se ji bo rana od ugriza zacelila, se ni branila grižljaja. "V resnici sem pojedla celo skledico pasjega raguja z rižem. /…/ Spomnim se njegovih oči, s katerimi je zrl vame, medtem ko je bruhal krvavo peno, oči, za katere se mi je zdelo, da me zdaj gledajo iz juhe. Bilo mi je vseeno. Res, bilo mi je popolnoma vseeno."

Eden od razlogov, da številni zahodni bralci menijo, da je branje sodobne korejske fikcije "neprijetno", je menda pasivnost pripovedovalcev. Da je pripovedovalec hladen in zelo trezen - četudi ima nekatere slepe pege - v romanu funkcionira prepričljivo. Tudi ob menjevanju perspektiv namreč dobro obvladuje fabulo. Če delo Han Kang vsaj na nekaterih mestih namiguje na to, da je nasilje v vsakem človeku in da smo iz nasilja celo rojeni, obenem nakazuje tudi, da agresija in teror nad nečloveškimi bitji nekoč dosežeta mejo.

Vegetarijanka presega antropocentričen pogled na svet, ki je tudi v sodobni prozi še vedno najbolj zastopan, obenem pa je svetlobna leta od manifesta.