(RECENZIJA ROMANA) Lahkotni roman o težkih rečeh

Lawrence Durrell, avtor Aleksandrijskega kvarteta (1957-1960), je živel med letoma 1948 in 1952 v Beogradu. Kot pomožni tiskovni ataše pri britanskem veleposlaništvu je začel delovati prav takrat, ko je Jugoslavija prekinila stike s Sovjetsko zvezo. Durrellova beograjska leta so torej bila leta, ko je jugoslovanski socializem izumljal svoje uničevalne mehanizme, ki so se lahko kosali z vsemi predhodnimi pekli 20. stoletja.

Durrell je o tem obdobju napisal leta 1957 knjigo Beli orli nad Srbijo. Iz tega skorajda pustolovsko-vohunskega romana je Goran Marković (poznamo ga predvsem kot filmarja seveda, to je režiser filmov Variola vera, Tito in jaz, Zbirni center ...) za Beograjski trio sicer vzel kakšno anekdoto, vendar je to, kar naj bi se bilo res zgodilo, v romanu postranskega pomena. Durrella je vpletel v še bolj vrtoglave avanture, kot so bile tiste, ki si jih je privoščil sam, v osrednji zgodbi pa ga je vzpostavil kot akterja pri reševanju žrtev političnih čistk.

Ampak ne samo to, kar se junakom dogaja, durrellovski je tudi način, kako bralec sestavi njihovo zgodbo. Gre za rašomonsko strukturo in montažo parcialnih, zamejenih pogledov.

Večperspektivnost Marković potencira z žanrsko raznorodnostjo, liki in zgodbe spregovarjajo na nekaj načinov: skozi dnevniške zapiske, zasebna in službena pisma, zapisnike obveščevalnih služb in časopisne članke.

Nekaj je realnih oseb oziroma oseb z imeni realnih oseb - ob Durrellu in njegovi drugi ženi Evi Cohen so to predvsem liki iz političnega vrha (aktivno vlogo ima recimo literat in politik Koča Popović), generali, ambasadorji, upravniki taborišč. Tukaj so tudi liki, ki niso prepoznavni po imenih, zato pa po dejanjih. Marsikdo je lik Dragice Vasiljević, novinarke Politike, ki je bila zaprta zaradi vica o "beli vijolici", najbrž identificiral z realno Ženi Lebl. A ko je avtorja to vprašala Ksenija Horvat v oddaji Intervju na SLO 1, je Marković zanikal. Seveda, avtor, ki si sposoja zelo konkretne osebe ali dogodke iz realnosti, se mora zaščititi. Razen tega pa je absolutno res, da je vse fikcija, najbrž še najbolj to, kar je pripisal realnim osebam. Zgodbe taboriščnic in taboriščnikov so bile večkrat izpričane in so resnične, četudi si je Marković izmislil imena žrtev, osrednji Durellov podvig v knjigi pa je absolutna izmišljija.

Goran Marković pravi, da ga je Goli otok okupiral trideset let, da je prebral vsa pričevanja in dokumentarno gradivo, da se je srečeval s preživelimi ... V Beograjskem triu sicer o Golem otoku ne izvemo nič takega, kar se ne bi tudi v leposlovju izpisalo že prej. V slovenski literaturi smo dobili to dobro popisano že leta 1981 v romanu Noč do jutra Branka Hofmana, med najnovejšimi knjigami pa odlično v Krasnih dnevih Andreja E. Skubica. Ampak oba omenjena romana sta proti Beograjskemu triu "težka literatura". Daleč od tega, da bi bila težko berljiva, ampak tako lahka, kot je Markovićev, pač nista. (Da se roman gladko bere tudi v slovenščini, ima zasluge prevajalec Urban Vovk.) Marković je težke reči zavil v lahkotno, skoraj trivialno zgodbo. S tem seveda ni škodil resni in tragični temi. Ni skoparil z opisi najbolj spervertiranih tortur, pa tudi hepienda ni ponudil. Marsikdo bo tako najbrž prvič bral o teh sistemskih zločinih, kar je lahko samo dobro. Morda bo kdo po Beograjskem triu segel celo po Aleksandrijskem kvartetu in tudi to je dobro. Beograjski trio je tako verjetno opravil kar nekaj koristnih nalog, kakšno prav sugestivno literarno delo pa to vseeno ni.