Devetinštiridesetletni McQueen se je že s svojima prvima filmoma Lakota (Hunger, 2008) in Sramota (Shame, 2011) hitro prebil med najbolj izpiljena avtorska imena svetovnega filma, a je nato s filmom 12 let suženj (12 Years a Slave, 2013) nekoliko podlegel oskarjevski skušnjavi, kar je dalo vedeti, da ga vendarle zanimajo tudi bolj komercialne oblike filma. S svojim novim celovečercem Vdove zdaj to tudi potrjuje. Z njim se namreč zateka k mešanici kriminalke in trilerja oziroma, natančneje, k filmu ropa, s čimer je to tudi njegovo najodločnejše soočenje z žanrom do sedaj. Obstaja razlog, zakaj je mnoge velike režiserje vedno tako privlačilo prav žanrsko ustvarjanje. Režiserji kot Kubrick, Spielberg, Polanski, Scott, Fincher, Cuaron in Nolan so se namreč dobro zavedali, da šele v teh vodah režiserji zares postanejo velikani svoje obrti. Delati film z vso svobodo avtorskega filma je eno, povedati nekaj novega v okvirju, v katerem že desetletja vladajo ustaljena pravila, strukture in ikonografije, pa je dosežek posebne vrste, ki ga zmorejo le največji mojstri.
Ženske reinterpretacije ustaljenih žanrov in franšiz so ob vzniku gibanja #JazTudi začele preplavljati komercialno tržišče
