Za ljubitelje klasične glasbe je letošnji Festival Lent ponovno poskrbel s koncerti v sklopu Salona glasbenih umetnikov v Unionski dvorani. Niz devetih zaporednih večernih koncertnih dogodkov je ponudil nadvse pestro paleto glasbenih repertoarjev, inštrumentalistov in zasedb z izvedbami na v povprečju zelo visokem nivoju.
Koncerti iz Salona so se, naključno ali ne, začeli in zaključili z glasbo za klavir. Uvodni petkov koncert je ponudil nastop dveh izvrstnih mladih domačih pianistov, Adama Kampleta in Nejca Kampleta, ki se izobražujeta v Gradcu in Hannovru. Po Adamovi izvedbi Beethovnove Appasionate in glasbi Chopina je občinstvo v drugem delu večera prisluhnilo Nejčevi prepričljivi in nadvse zreli izvedbi Lisztove sonate v h-molu, S. 178.
Drugi koncertni večer je bil namenjen glasbi za violončelo, na odru pa so se predstavili najmlajši letošnji nastopajoči, dijaki Konservatorija za glasbo in balet Maribor iz razreda Sebastiana Bertonclja, od katerih se bo morda kdo čez leta na "veliki" oder Unionske dvorane vrnil tudi kot solist. Že tradicionalno se v sklopu Salona zvrstijo nastopi prvonagrajencev s tekmovanja Temsig. Ponedeljkov koncert so tako zapolnili Trio violin Divertimento (GŠ Celje), trobentač Jošt Kavšek in harmonikarka Špela Naglič (oba s Konservatorija za glasbo in balet Maribor), torkovega pa odličen Godalni kvartet Opifex (Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani), ki je izvedel Beethovnov Godalni kvartet št. 1 v F-duru in Godalni kvartet št. 3: Listi iz nenapisanega dnevnika Krzysztofa Pendereckega. Sledila sta koncerta, ki sta postregla z dobrodošlo mešanico klasičnega in tehtnega lahkotnejšega programa. Kitarski duo Dušan Slaček in Sašo Lamut je po naključju šele proti koncu koncerta zazvenel brez ojačanega zvoka kitar, zato pa s pristnim in še vedno dovolj jasnim zvokom, ki se ga v akustično tako izvrstni dvorani, kot je Unionska, ne bi bilo treba sramovati. V kombinaciji harmonike in klarineta (Andrej Kos in Filip Brezovšek) so bile prepričljivejše jazzovsko obarvane skladbe in avtorske priredbe slovenskih ljudskih. Predzadnji večer je ob spremljavi pianistke Kristine Golob nastopila odlična flavtistka Dorotea Senica, ki je program lepo stopnjevala preko izvedbe Duttileuxove Sonatine za flavto in klavir do v zaključku Widorjeve Suite op. 34. Za slovo od salonskih večerov je poskrbela izjemna mlada pianistka Lara Oprešnik, ki bo magistrski študij nadaljevala na londonski Kraljevi akademiji, občinstvo pa je navdušila s celotnim programom, zlasti pa s Preludiji op. 16. Aleksandra Skrjabina ter s Preludijem, koralom in fugo FWV 21 Cesarja Francka.
O pomenu premiernega koncerta je pričala tudi skoraj povsem polna Unionska dvorana
Za poznavalsko mariborsko publiko je bil osrednji dogodek nedvomno inavguracijski koncert Mariborskega komornega orkestra s solistoma pod umetniškim vodstvom in taktirko Slavka Magdića, o čemer je pričala skoraj povsem polna Unionska dvorana. Široko zasnovan, a tudi zahteven program so začeli z Brittnovo Preprosto simfonijo, op. 4, nadaljevali pa s prvim vrhuncem večera, Bottesinijevim Koncertom št. 2 v h-molu za kontrabas in godalni orkester, v katerem se je kot solist predstavil Žiga Trilar, sicer solo kontrabasist Simfoničnega orkestra SNG Maribor in profesor na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Bottesini ("Paganini kontrabasa") je svoje virtuozno in zahtevno delo napisal za prave mojstre tega največjega godala, Trilarjeva igra je bila navdušujoča, orkester pa se je izkazal s tankočutno, a vselej dovolj čvrsto glasbeno podporo. Sledila je Mendelssohnova Simfonia za godala št. 10 v h-molu, nato pa še drugi vrhunec večera s Fantazijo na temo Astorja Piazzolle Chiquilin de Bachin Francka Angelisa, v kateri se je kot solist predstavil harmonikar Amadej Herzog. Nadvse efektna in ritmično zelo kompleksna skladba je popolnoma navdušila občinstvo, Herzog pa se je v njej izkazal s tehnično filigranskostjo in izjemnim občutkom. Program je orkester zaokrožil s koncertno priljubljeno Melodijo ukrajinskega skladatelja Myroslava Skorika in lahkotno razigranim Ragtimom Scotta Joplina. V dodatku pa je zazvenela ena najlepših skladb legendarnega Astorja Piazzolle, z grammyjem nagrajena Oblivion. V priredbi za harmoniko, kontrabas in godalni orkester sta si temo izmenjaje in izvajalsko nekoliko svobodno podajala oba solista. Med izvajalci na odru in občinstvom je bilo skozi celoten večer čutiti prečudovito energijo in vznemirljivost v doživljanju za Maribor pomembnega dogodka.
Nekatere ideje se včasih porodijo v sanjah ali pa so te le še zadnji klic, da se ideje udejanjijo. Tudi zaradi njih, zlasti pa zaradi edinstvene ustvarjalne sile in entuziazma, ki jo premorejo idejnik, vodja in dirigent Slavko Magdić ter ob njem zbrani glasbeni protagonisti, profesorji in študenti, je Mariborski komorni orkester od letošnjega poletja del mariborske in širše slovenske umetniške glasbene realnosti. Zgodil se je "brez zakaj", ker umetnost in z njo predanost glasbeni umetnosti premočno živijo v slehernem, ki se je v tem kratkem rojstnem času odzval na povabilo. Ali vsaj zavzel zanj. Brez organizacijske podpore Narodnega doma bi šlo veliko težje. Sredstev ni. Nikakršnih. Tudi statusa še ne. Glede obojega prihaja čas konkretnih korakov. A ideje glede novih programov in solistov se že rojevajo. Še bodo navduševali občinstvo, ob letu osorej na istem odru zagotovo, in če prisluhnemo njihovim željam, že prej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
