Darinko Kores Jacks
Kitara - tista klasična, akustična - velja za nekakšen orkester v malem. Torej za praktično spremljavo vokalu ali drugim glasbilom. Precej redkeje je v zasedbah osrednje solistično glasbilo, le izjemoma pa nastopa povsem sama. A v taki vlogi pride do izraza le v rokah zares kompetentnega izvajalca. Električna kitara - sploh z možnostjo razširitve z najrazličnejšimi elektronskimi efekti - je zvočno zmogljivejša in že zato eno osrednjih glasbil sodobne popularne glasbe, še posebno rockovskih zvrsti. V jazzu je še vedno nekako na obrobju, a se prebija. Tudi kot solistično glasbilo s spremljavo - a povsem sama le redko. Tudi tu - morda še celo v večji meri - namreč velja zahteva po izvrstni izvedbi pa še po kakem improvizacijskem presežku.
Na sobotnem solističnem koncertu v Salonu uporabnih umetnosti je Samo Šalamon solidno napolnjenemu avditoriju prikazal prav to redko slišano plat svojega ustvarjanja. Pravzaprav se je, kot je omenil že na začetku kakih 75 minut trajajočega koncerta, tako predstavil javnosti šele drugič. Po uspelem nastopu pred časom v Ljubljani še publiki v domačem Mariboru prav v predbožičnem času, ki se zdi za tovrstno glasbo še posebno primeren.
Večinoma dokaj umirjene, a zahtevne in izredno dodelane skladbe so bile pisane na kožo malce nostalgičnim ljubiteljem, ki s(m)o - tudi ob glasbenih večerih takrat še zelo mladega Braneta Rončela - sredi 70-ih let prejšnjega stoletja (torej še pred časom leta 1978 rojenega Šalamona) tako rekoč odraščali ob ploščah slavne nemške založbe ECM s prefinjeno eteričnim jazzom blizu klasične estetike. Šalamon se je osredotočil na skladbe za kitaro kot solistični inštrument (vendar v izvirniku ne nujno brez spremljave), ki so jih ustvarili ameriški velikani ECM-jazza Ralph Towner (zaslovel je kot član legendarne skupine Oregon - z njenim pihalcem Paulom McCandlessom je Šalamon v različnih manjših zasedbah nastopil že večkrat, tudi v Mariboru) in lani preminuli John Abercrombie, nekoliko kasneje Pat Matheney in v 90-ih Bill Frisell; v glasbeni tok pa je vpletel še ščepec lastnih skladb. A vsaj tako kot z izbiro repertoarja je Šalamon navdušil z virtuoznostjo izvedbe, zadržano (a morda prav zato še bolj učinkovito) rabo elektronike in lucidnostjo resda diskretnih, a dovolj prepoznavnih avtorskih intervencij.
Po tako prepričljivem nastopu in dosedanjih izkušnjah se pravzaprav kar samo postavlja vprašanje, ali se kani samostojno preigravanje tako rekoč klasičnih skladb razviti v širši projekt z več nastopi in ovekovečenjem na zgoščenki. Tega smo že kar nekako vajeni in temu primerno polni pričakovanj. Pravzaprav bi se bilo torej bolj kot ali smiselno vprašati kdaj ... (dkj)
