Dogodek, ki ga je vodila Emica Antončič, urednica revije Dialogi in nekdanja filmska lektorica, je zbral odmevno zasedbo, ki je v uri in pol spregovorila o tem vidiku slovenskega filma, s katerim imajo režiserji in igralce že od nekdaj velike težave.
Kot je Antončičeva poudarila v uvodu, se je filmska slovenščina pri nas razvila iz gledališča. Začetnik govorjene slovenščine v umetniški sferi je bil Oton Župančič, ki se je pred 110 leti med dramaturškim delom v Narodnem gledališču v Ljubljani soočil s problemom, ko je v roke dobil igralsko zasedbo, sestavljeno iz igralcev z različnih koncev Slovenije. "Župančič je pri nas začel poetično-ustvarjalno funkcijo jezika, v kateri se združujeta lektorstvo in ustvarjalnost."
Na ta način je govorjeni jezik po drugi svetovni vojni vstopil tudi v film. "Prvi slovenski igrani film Na svoji zemlji je imel lektorja, to je bil Mirko Mahnič. Z Vesno je lektor Mitja Sovre kasneje kot prvi na film prinesel ljubljanski mestni pogovorni jezik. Vendar pa se slog jezika skozi čas spreminja. Ko danes gledamo stare filme, govor v njih deluje patetično," je ugotovila Antončičeva.
Dr. Peter Stanković, profesor kulturologije na Fakulteti za družbene vede, je dodal, da so se mnoge značilnosti uporabe slovenščine na filmu razvile kot posledica posebnega statusa literature v slovenski nacionalni mitologiji. "V šolah se učimo, da je slovenska država nastala skozi literaturo, zato ima beseda v slovenski popularni zavesti neki poseben status. Za film je to pomenilo, da je bilo treba zelo 'paziti' na slovenščino. Ko se je film konstituiral kot umetnost, je sprva poskušal posnemati status literature in njene narodne konstitutivne funkcije. V 50-ih letih so režiserji snemali v zelo spoštljivem, pravilnem jeziku. František Čap je bil v tem smislu velika izjema."
Po osamosvojitvi lektorji izginejo s filmskih prizorišč
Emica Antončič je opozorila, da so po letu 1991 filmske produkcije spremenile odnos do jezika na filmu in v skladu s tem so tudi lektorji postali odvečni. "Filmski lektor je po osamosvojitvi pri nas kot poklic izginil. Še danes, če pogledate v Bazo v slovenskih filmov, lektorji tam sploh niso navedeni kot samostojna funkcija, temveč so uvrščeni pod rubriko Drugo."
Igralec in režiser Metod Pevec je s praktičnega vidika ponazoril, zakaj se je to zgodilo. "V 90-ih lektorjev ni bilo več, ker režiserji niso več vedeli, kaj z njimi početi na prizorišču. Takrat namreč ni bilo več igralskih vaj, zato so morali biti lektorji prisotni šele na snemanju. To je bilo zelo moteče, ker so morali igralce popravljati med snemanjem, in režiserji so se jim odpovedali, ker so to dojemali kot nasilen poseg v njihovo delo."
Katarina Podbevšek, profesorica za govorjeno slovenščino na AGRFT, je potrdila, da poklic filmskega lektorja danes v Sloveniji sploh ne obstaja več. "Mislim, da filmskih lektorjev sploh nimamo. To je poklic, ki se ga je treba naučiti. Ni isto, če za to delo angažiraš gledališkega lektorja. Ljudje se ne zavedajo, da je filmski jezik zelo specifičen. Gledališki lektorji se pogosto preveč držijo svoje gledališke sfere."
Podbevškova je kljub temu poudarila, da v zadnjem desetletju tudi na akademiji več pozornosti posvečajo jeziku in govoru, še toliko bolj se temu vidiku bližajo študenti filmske igre. "Lani se je med študenti prvič pojavila skupina, ki si je zaželela, da bi se preizkusila v vaji dialektov. Ko smo se pogovarjali o tem, zakaj so se odločili za to, so rekli, da se jim ne zdi prav, da režiserji za vloge izbirajo samo tiste igralce, ki prihajajo iz regije, v kateri snemajo. Vaja je bila zelo uspešna, ker so ugotovili, da je to izjemno težko delo, česar niso slutili na začetku, ko so se šalili o tem, kako bodo oponašali štajerski ali dolenjski naglas."
Slovenski jezik je izjemno težaven za filmsko uprizarjanje
Sogovorniki so se strinjali, da je slovenski jezik v resnici izredno težaven za uporabo v filmu. "Rusi imajo čez več časovnih pasov samo tri narečja. Mi jih imamo na tako majhnem prostoru 50," je ugotovil igralec Jure Ivanušič. Njegov poklicni kolega Vlado Novak je k temu dodal: "Z dialekti je hudič. Slovenija je država, ki ima največ dialektov na število prebivalcev. Samo en hrib je med dvema vasema, pa se ljudje že ne razumejo. Pri snemanju filma seveda ne moreš tako natančno iskati teh lokalnih posebnosti." Po Pevčevem mnenju se je slovenski film zato zatekel h kompromisni rešitvi. "Slovenski film se že od Kekca (1951) naprej zateka k narečjem, in to zato, ker nimamo nekega splošnega pogovornega jezika, kar traja vse do danes. Ko denimo Iztok Mlakar poje v narečju, je to nekaj čudovitega, a tega ne moreš početi vsepovprek."
Prav zato so v sodobni zgodovini domače kinematografije toliko bolj izstopali primeri filmov, kjer so gledalci govor v filmu prepoznali kot pristnega. Eden takšnih je bil televizijski film Stekle lisice (2017). Njegov avtor in glavni igralec Jure Ivanušič je na slikovit način ponazoril, kako mu je to uspelo. "Katero narečje uporabljajo ljudje na Pohorju? Pohorščino. A tudi pohorščina pozna različne oblike, saj se dotika Koroške, Savinjske doline, seže vse do Maribora. Pristna pohorščina je lahko tudi takšna, da bi že Štajerci potrebovali podnapise, da bi jo razumeli. Zato sem se odločil, da bom v filmu uporabil štajerščino, kakor jo govorijo okoli Slovenske Bistrice, antagonisti pa bodo govorili nekoliko višjo mariborščino. A Bistričani so mi potem rekli, da tam v resnici ne govorijo tako. Problem je v tem, da se ljudje pogosto ne zavedajo, da jezik na filmu ni nujno pristen odraz tamkajšnjega govora, temveč zgolj filmska kulisa." Skratka, v praksi je filmski jezik nekaj, kar v idealnem primeru daje prepričljiv vtis pristnosti, ni pa nujno neposreden prenos dialekta na film.
Vlado Novak je v svojem značilnem, na pol šaljivem tonu izrazil še en pomislek nad današnjim slovenskim filmom. "Predlagal bi, da bi slovenski filmi imeli podnapise v slovenščini. To pa zato, ker igralcev pogosto ne razumem." Metod Pevec je dodal, da je to velikokrat predvsem zaradi tehničnega vidika filma. "Problem je, ker mojstri zvoka filme obdelujejo v studiih z vrhunsko opremo, kjer se vse izvrstno sliši. Doma pa po televiziji filme slišimo preko majhnih, stisnjenih zvočnikov, ki dajo povsem drugačen zvok od tistega v zvočnem studiu. Za to niso nujno krivi igralci."
Rešitev: razvoj splošnega pogovornega jezika
Na okrogli mizi je bilo v odgovorih večkrat zaznati, da vendarle ne gre za nerešljiv problem, temveč imamo pred sabo zelo logično rešitev. "Sem za to, da bi okrepili splošni pogovorni jezik in bi ga naredili za vseslovensko sprejemljivega," je predlagal Metod Pevec, s čimer se je strinjal tudi Novak. "Tudi jaz navijam za to, da se ustvari enoten filmski jezik, ki bi prevladoval v vseh scenarijih, razen v primerih, kadar gre za izrecno lokalno zgodbo. Tako bo vsem lažje, ker se bomo lahko osredotočali na en sam enotni jezik."
In če bi iz teh besed sklepali, da je ta projekt šele na samem začetku, pa je prav letošnji Festival slovenskega filma po mnenju Jureta Ivanušiča postregel z izvrstnim primerom takšnega pogovornega jezika. "Otvoritveni film Inventura mi je bil všeč, ker je bil v tem smislu konsistenten in je imel lep pogovorni jezik, ki ga ne bi mogli ravno označiti za ljubljanščino." Spomnimo, režiser filma Inventura Darko Sinko je v intervjuju za Večer pojasnil, da je kljub vidni umeščenosti v Ljubljano poskušal ustvariti film, ki je v svojem jeziku poskušal biti "tekoč in neopazen" prav zaradi tega, ker je igralska zasedba prihajala z različnih koncev države. Kot kaže, se torej prav ta film ponuja kot kažipot za prihodnost uporabe slovenskega jezika na filmu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
