"Sori, bejbi: nikoli ti nisem obljubljala cvetličnega vrta"

Razstavišče KiBela v Kibli v Mariboru se je spremenilo v katedralo rož, ki jih v svojem novem projektu v središče postavlja umetnik Boris Beja. Akademski kipar svojo najnovejšo postavitev oblikuje iz aranžiranega rezanega cvetja, ki ga formalno raziskuje kot kiparski in arhitekturni vzorec, vsebinsko pa kot simbol življenja in smrti. Razstava je odprta do 9. februarja, kustosinja je Nina Jeza.
Beja, ki zavzema vidno mesto med mladimi umetniki na slovenskem likovnem prizorišču, se izraža v različnih medijih, od risbe do fotografije, od kipa do instalacije. Po izobrazbi je grafik in kipar - najprej je diplomiral na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, študij nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je diplomiral leta 2013. Dobil je tudi študentsko Prešernovo nagrado, dvakrat pa si je prislužil mesto med nominiranci za nagrado OHO.
V KiBeli vidimo izrazito ambientalno postavitev, ki galerijo z visokimi zidovi spreminja v katedralo, s čimer po besedah Jeze zadosti vzorcem formalnih umetniških postavitev. "Pomembno je, da umetnik vstopa v polje različnih neoavantgardnih tradicij, pri čimer vključuje ljudi in njihova dela, ki so običajno eksperimentalne narave," navaja kustosinja. V katedrali so diagonalno - kot klopi - druga za durgo razvrščene lesene police, razstavne površine, v katerih so pod steklom zloženi diagrami oziroma vizualna navodila. V razstavljene formate so postavljeni tudi objekti, ki so jih v procesu ateljejskega dela pod mentorstvom umetnika ustvarile slušateljice Centra za kulturo mladih, Pionirskega doma. Gre za pet citatov, formalnih vizualnih prevodov iz knjige, ki nastopajo kot samostojne kiparske forme in so jih ustvarile umetnikove "slušateljice" Lea Osolnik, Cvetka Logar, Dušanka Kuhl, Lidija Globevnik in Lidija Drobež.
"Sori, bejbi: nikoli ti nisem obljubljala cvetličnega vrta," je zapela Lynn Anderson, od katere si Boris Beja sposoja naslov. Idejo za izdelavo ikebane je porodila stara knjiga, ki jo je naključno opazil pri prijatelju, naslovljena Ikebhana: zgodovina in načela japonskega urejanja cvetja, ki vsebuje starodavne opise, pravila ter navodila za izdelavo, hkrati pa tudi zgodovinski pomen in povezavo s tradicijo. Arhitekturni - tapetni - vzorec predstavlja diagram, ki ga umetnik vsakič zaključuje s postavitvijo slik, naslikanih v tehniki akril na platno. Dodatno je slike aranžiral še s tem, da jih je zavil v ovijalni papir, s tem diagrame nadgradil v samostojna dela, jih postavil v lesene konstrukcije kakor paravane, s čimer tudi slika postane objekt, ki prosto stoji v prostoru. Pri postavitvi pomembno vlogo seveda igrajo tudi barve, pri čemer umetnik prisega na rožnato in zeleno. Celotno postavitev Beja zaključuje z dvema videoma, ki holistično povežeta projekt v celoto, hkrati pa poudarjata živost elementov ikebane. Videa simbolično dopolnjujeta in zaokrožata celoto tako v barvi kot tudi v vsebini. Prikazujeta žensko in moško obliko cvetja: prvi je posnetek "kastracije" lilije, rezanje njenih prašnikov, drugi pa prikazuje čiščenje Adamovega lista, v čimer seveda prepoznamo simboliko krščanske ikonografije rajskega vrta z Adamom in Evo ter lilijo kot simbol devištva in čistosti, ki naj bi zdravila celo kačje ugrize.