Petra Zemljič
Po ogledu predstave Kako zorijo ježevci, tudi prve premiere aktualne sezone, so v sredo v Lutkovnem gledališču Maribor (LGM) gostili avtorja zgodb, na kateri sloni predstava, Petra Svetino in ilustratorja Damijana Stepančiča, sicer tudi avtorja likovne podobe predstave. Pogovor, ki je del novega cikla brezplačnih dogodkov v organizaciji LGM in Mariborske knjižnice - Iz knjige na oder, je vodila Darka Tancer Kajnih.
Za knjigo Ko zorijo ježevci, ki je izšla pri Založbi Miš, je Svetina leta 2016 prejel večernico, nagrado za najboljše slovensko otroško ali mladinsko izvirno leposlovno delo. Gre za zbirko duhovitih zgodb, v katerih nastopajo domiselne živalce, vpete v nenavadne, malodane nesmiselne prigode. Glavna junaka sta ježevec Helge in ježevka Nikozija, ki raziskujeta svet prebrisanih in prikupnih živali, ki počnejo vse to, kar počnemo ljudje: slikajo, se zaljubljajo, pojejo, lenarijo, šofirajo, nakupujejo in pometajo. Predstavo je režiral Bojan Labovič, igrajo pa Dunja Zupanec, Danilo Trstenjak in Uroš Kaurin.
Očala za branje med vrsticami
Svetina in Stepančič sta neverjetni ustvarjalni tandem, ki ju je, kot sta odgovorila Tancerjevi, prek Pionirskega lista povezal Vasja Cerar. "Nekoč je Peter rekel, da moramo uporabljati očala za branje med vrsticami. Vidim stvari, ki jih on ne napiše. Upam, da tudi bralci berejo tako," o tem, zakaj ilustrira knjige Petra Svetine, govori Stepančič. Svetina pa, da je z ilustratorjem zadovoljen, ker je vedno drugače, kot si on predstavlja. "Redko sva skupaj. Ampak ko pa sva, se pogovor začne tam, kjer se je nazadnje končal. Imava nek soroden miselni svet," pove Svetina.
Se strinjata, da sta oba, ko je nastajala predstava, vstopala v nek drug medij. "Ko rišem, potrebujem svinčnik pa škarje, lepilo ... Zato sem delavnico le preselil sem in sem bil zraven pri procesu izdelave lutk. Ta stik z materialom se mi zdi izredno pomemben, tako pri risanju kot pri lutkah. Že ko sem risal knjigo, mi je bilo jasno, da gre za figure, ki so ves čas v gibanju. Ker je bil že tekst tako dinamičen. Zato jih tudi iz knjige ni bilo težko povleči na oder. Ideja je bila, da bi tako narisal, da bi jih vsi otroci, ko bi jih videli, hoteli imeti. Točno takšne, kot jih zdaj vidite. To niso kitajske igrače, ampak so iz slame, različnih vzorcev, tkanine, lepe na ogled in dotik," razmišlja Stepančič. Svetina pa, da je z videnim zadovoljen. Pri predstavi je sprva sodeloval tudi kot dramaturg. "Kar precej je zgodb, ki jih je bilo treba pometati stran, skupaj z režiserjem pa sva potem sestavila vse v eno zgodbo, ki so ji potem dodajali prizore, skupaj pa sva napletla še like v zgodbo. Potem pa sem zelo vesel, če me ne potrebujejo več," je bil iskren pisatelj.
Še Cankar in Makarovičeva
Mariborska knjižnica in LGM bosta v prihodnje pripravila serijo pogovorov z avtorji knjižnih predlog, ustvarjalci lutkovnih predstav in različnimi strokovnjaki s področja knjige in odra. Kaj se zgodi pri prestopu zgodbe iz knjige na oder, kako občutljivo in vznemirljivo je to prehajanje in kako se ga lotimo, so osnovne teme, ki jih cikel pogovorov in predstav poskuša osvetliti. Dogodki so namenjeni najširši javnosti, ljubiteljem literature in (lutkovnega) gledališča, še posebej pa tistim, ki se navdušujejo nad obema zvrstema umetnosti in jih zanima, v kakšnem odnosu sta, navajajo v obeh inštitucijah. V ciklusu do konca sezone 2018/2019 napovedujo ob predstavi Moj lajf pogovor: Cankar za otroke, aktualizacije in predelave Cankarjeve literature, ob predstavi Netopir Kazimir pa pogovor o pravljičnem svetu Svetlane Makarovič.
