"'Vidite to koruzo? Zrasla je iz enega samega zrna, a glejte, kako je lepa, visoka, kako zelena! Iz enega samega zrna! To je čudež, otroci, to je največji čudež. Zato si zapomnite, da morate spoštovati vsako bilko, vsako vejo, vsak list. Da vse to zraste in dozori in da rastemo tudi mi, da živimo in da sploh smo - otročiči moji, to je velik velik čudež, in hvaliti morate Boga in se mu kar naprej zahvaljevati, da vam je sploh dovolil priti na ta svet in s svojimi očmi gledati sonce, z usti okušati kruh, z rokami tipati naokoli. Zastopite, kaj vam pravim?'
Niso prav razumeli, a so vseeno vedeli, da ima nono prav, in so zato spoštovali vsako koruzno steblo, še bolj pa vsako pšenično stebelce."
(Zrno od frmntona)
***
"'Brižno je tu naše življenje od prvega do zadnjega dnjeva,' je razmišljala. 'Mantramo se od jutra do večjera, anke ponoće. Du zna, kaj bo po smrte. Kaj so nebjesa zarjes? Ku so, se bomo tan nejdle vse Šavrinke, en bomo z našme otrucme en možme.'"
(Šavrinke)
***
"Kraj rojstva se odtisne v sleherno celico našega telesa. V sanjah sem videl Rače, kakršne so bile pred mnogimi stoletji - in v teh sanjah sem doživel neopisljivo srečo, domačnost, občutek varnosti in sprejetosti. Na vsem planetu ima vsak človek en sam in samo njegov kraj; ta je njegova zemeljska zvezda stalnica."
(v intervjuju Melite Forstnerič Hajnšek 11. junija 2019 v Večeru)
***
"Večino tega, kar sem bil napisal, bi označil kot sanjska fantastika oziroma psiho fantastika. Magični realizem pa je itak vse, kar se dogaja na našem planetu ... Če pomislimo: svetlobna leta daleč, v vseh smereh naokoli vse do danes nismo zaznali inteligentnih Nezemljanov. Če pa so na kakšnem planetu, jih najbrž ne zanimamo. Gotovo ne uporabljajo nobenih tehničnih pripomočkov, ker imajo vse v sebi. So torej zaokroženi in jim ni treba uničevati svojega planeta. Ne potrebujejo avtocest in ne letal. Potujejo v duhu in z duhom. Kaj naj bi takšna kozmična inteligenca sploh počela z nami, ki od jutra do večera in še vse noči buljimo v pametne telefone in se ne spomnimo, da se kot inteligentna bitja ponižujemo. Tablica oziroma mobitel je pameten: kaj pa smo potem mi s svojimi možgani?!
V Bibliji so na več mestih opisana bitja, ki jih iščemo v Vesolju. Približno tako: V duhu je bil prestavljen v drug prostor in drug čas in z angelom sta gledala, kaj počno ljudje tam, globoko pod zemljo, v temi, da se ne bi prepoznali v svojih grešnih dejanjih."
(prav tam)
***
"Je pač tako, da težko prepoznamo veličino človeka, ki je ostal zvest samemu sebi. Ki je doktoriral iz ljubezni do Bližnjega, recimo. In vendar je to vse, kar lahko dosežemo v tem kratkem življenju. Ne vem, ali se mi je to, kar bom zdaj povedal, sanjalo ali pa je le spomin na neko pravljico: Pride uboga človeška duša pred samega Boga. S sabo nima nič drugega kot vrečo svojega zemeljskega življenja. Ukazano ji je, naj jo izprazni, naj sesuje na tla vse, kar se je nabralo v njej. Vsa ropotija enega življenja. Ko to stori, se iz kupa sama po sebi izločijo zlata zrnca, drugo ostane na kupu. In duša sliši glas, ki razlaga: Zlata zrna so tvoja dobra dela za Bližnjega. Zdaj bomo ta zrna stehtali in od teže teh del je odvisno, do katerega klina na lestvi si tokrat, v tem minulem življenju, pripotoval. Torej nič o denarju, nič o slavi in časti, nič o diplomah in priznanjih …"
(prav tam)
***
"... Ko se je delala pomlad, jo je začelo žgati v podplate, ji mrgoleti med prsti ... In skozi prste ji je pritekala moč, silna in strašna moč te dežele. Bolj ko se je pomlad razpletala, več in več je bilo te moči. Polnila jo je, jo hranila, jo navdajala z novimi upi, s svetlimi mislimi in načrti. V pomladi se je nasrkala sokov, pa jih potem zlagoma in preudarno trosila skozi poletje, jesen in zimo, vse do naslednje pomladi.
Krotovičila jo je burja, ovijal mraz, žgala pripeka, ona pa je kar naprej hodila, hodila in hodila."
(Šavrinke)
***
"In ji je povedala, kaj se je zgodilo Zofiji iz Lukinov, ki je tudi hodila v Istro z oslom in bisagami. Nekaj let pred vojno je prispela do Ospa, kjer so jo zgrabili porodni krči. Zavlekla se je do Brune Pušpanove. Tu je legla na slamo, rodila sina Ivana, ga zavila v cunje in podojila, potem pa ga je zaupala Bruni, a ona je šla naprej v Trst, kjer je cel dan prodajala jajca, in ko je vse prodala, se je vrnila do Ospa, previla dojenca, mu dala piti, lepo se je zahvalila Bruni in ji podarila hlebec kruha, a njenim otrokom je dala sladke kornete. Potem je vzela dojenčka, sedla z njim na osla in že v temi odpeketala proti Kubedu, Gračišču, Lukinom.
'Res smo od vraga,' je še enkrat rekla Simona.
'Od kamna, od zemlje, ali tudi od zvezd.'"
(Zrno od frmntona)
