Molièrove Šole za žene, te njegove najbolj feministične komedije, že dolgo ni bilo na naših odrih. Mateja Koležnik je zadnjo režirala na dan žena pred sedemnajstimi leti na odru ljubljanske Drame. Čas je že bil za vnovično prespraševanje o moškem nadzoru nad žensko po stoletju, zaznamovanem s feminizmom, in desetletju z #jaztudi. Režiserka Ajda Valcl in dramaturginja Simona Hamer sta šli v tem komedijskem brioju o mačizmu in mizoginiji v na videz skoraj zvesto adaptacijo klasi(cisti)čne osnove, a s končnim inventivnim, travestitskim obratom, ki tematsko in idejno spremeni vse. Deus ex machina je to pot presenetljivi, duhoviti zasuk v telenovelo, v domišljen žanrski spoj nizkega in visokega, današnjega in nekdanjega. Inteligentna aktualizacija ne posega toliko v strukturo celote, čeprav je v vsaki niansi predstave čutiti rahel ironično distančni spodmik. Občutek, da nič ni tako, kot je videti, daje uprizoritvi aktualen občutek labilnosti in vsesplošne negotovosti.
Na začetku je vse, kot mora biti ali kot je bilo zasnovano pred štirimi stoletji, ko je Molière sprožil "revolucijo" s komedijo o paranoičnem Arnolfu, ki si dobesedno vzgaja, dresira ženo po svoji meri, jo kot dekletce strpa v samostan in s tem loči od vseh škodljivih šumov okolja. Arnolfova mera za dobro ženo gre nekako takole: "če je prepametna, ni priporočljiva" in "meni bo dovolj, če bo ubogala, molila, šivala in vezla". Šola za žene je izzvala pravo vojno med navdušenimi in zgroženimi. Šlo je tako daleč, da je komediograf napisal celo Kritiko šole za žene. Snov pa je naseljevala še mnoge njegove komedije in se je izkazala za neverjetno hvaležno, preroško za vse večne čase, ne glede na vse družbene premene. Molièrovsko trdoživost dokazuje tudi njeno pogosto in globalno uprizarjanje.
Duhovit žanrski zasuk v telenovelski deus ex machina
Ustvarjalci predstave
Režija Ajda Valcl, prevajalec Primož Vitez, dramaturginja Simona Hamer, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Urška Recer, skladateljica Polona Janežič, lektorica Mojca Kolar, svetovalec za gib Sergiu Moga, oblikovalec svetlobe Igor Remeta. Igrajo Vladimir Vlaškalić, Ana Urbanc, Petja Labović, Maša Žilavec, Vojko Belšak, Matevž Biber, Ivica Knez in Bojan Maroševič.