Srečo imam, da sodelujem in ustvarjam v projektih, ki so mi zares pri srcu in všeč, pravi leta 1986 rojeni francoski stripar. Z risanimi koncerti, ki sta si jih zamislila z glasbenikom tAkom pred približno desetletjem, potujeta po vsem svetu. Adrien Demont podobe, ki nastajajo ob glasbi, včasih tudi v okolju parfumerij, plasti, spreminja, igra se s porajanjem in izginjanjem. S pomočjo prevajalke Katje Šaponjić, ki je prevedla tudi njegov strip Pépée - divja plat Léa Ferréja, ki je izšel pri založbi VigeVageKnjige, je umetnik pojasnil, da ne odstopa od tega, da počne to, kar ima zares rad. "Risani koncerti so pri tem pomembni, saj me odrežejo od sistemskosti ustvarjanja. Lahko ohranim distanco do neme prisile, kaj in koliko moram delati. To, da bi kot stripar vsako leto moral izdati novo knjigo, se mi upira." Njegovo delo mu omogoča preživetje.
Otroštvo in zgodbe
Riše od mladih nog in to, da bo slikal, ni bilo nikoli postavljeno pod vprašaj. Odraščal je na podeželju jugozahodne Francije, v Lot-et-Garonne in veliko časa preživel sam. "Bil sem žejen življenja in stika z ljudmi," pravi. A risanje je kot on zraslo in ostaja še danes umeščeno v pokrajine njegovega otroštva. V njej je našel svoj prepoznavni izraz. "Nikoli nisem doživel nič bolj vznemirljivega, kot če stojiš v trdi temi na podeželski cesti, prisluškuješ, opazuješ in prepoznavaš različne oblike ter sence, ko se spušča mrak. Ta čarobnost se lahko v mestu, polnem podob, zvokov in impulzov, hitro zgubi." Tej prvinskosti in divjosti krajine ostaja zvest tudi po desetih letih življenja v Bordeauxu, četudi prizna, da lahko mesto z množico sporočil na vsakem koraku hitro utopi čar in skrivnostnost življenja. "Pokrajina ponuja prostor, da v ozadju, v sencah preberemo, kaj vse se je ali bi se lahko zgodilo," opisuje svet, ki ga vidi, raziskuje in upodablja. Tudi ko potuje. Zanimajo ga ljudske pripovedke, urbane legende, ki prehajajo iz generacije v generacijo. "Vsem so nam skupni ljudski strahovi, črni možje ali bavbavi." Prepričan je, da umetnost presega razlike in ovire, ki jih postavlja sam jezik. "Ljudske zgodbe napajajo tesnobe, ki jih danes stopnjuje tudi to, da naš planet ni v najboljši koži. In ljudje se z njimi na različnih koncih sveta soočamo podobno." Opisuje, kako išče, ko ustvarja z drugimi in drugod, nove harmonije, katerih del je tudi melodija njegove pokrajine otroštva - ta pa s popotovanji in izkušnjami dobiva dodatne perspektive.
Kot otroku, se spomni, mu je babica pripovedovala zgodbe o divjem otroku. Ker ni dedka nikoli poznal, si je glas šansonjerja Léa Ferréja predstavljal kot glas svojega dedka. In že kot otrok je poznal zgodbo o Pépée. Šimpanzovka, ki sta jo šansonjer in njegova žena Madeleine sprejela v svojo graščino, kjer sta ponudila zavetišče številnim živalim. Opico, divjo žival, ki sta jo rešila iz cirkusa, sta obravnavala kot svojega otroka, sočloveka. "V Pépée je nekaj divjega, nekaj, kar vre, kar sem morda prepoznaval tudi v podobah črnih psov v mojem otroštvu," je dan po predstavitvi knjige in risanem koncertu v Kinu Šiška pojasnjeval Adrien Demont. Živalski, divji svet postavi ob bok umetnosti - v obeh je nekaj, kar vre pod površjem, ždi in čaka, da skoči na plan. "Sam imam v sebi to divjo, nervozno energijo, ki jo izražam z risanjem. Sem grafopat." Opiše, da mora ves čas skicirati, risati, saj se mu po glavi podi ogromno idej in podob. "Morda sem prav pri Pépée to energijo najbolje uporabil, saj je bil moj glavni cilj čim bolj neposredno preslikati občutja in podobe iz moje glave na papir. Stik s pokrajino, prvinskostjo in surovostjo je, kar imam in kar žene moje ustvarjanje," doda. Njegove knjige in dela, od Feu de Paille (Preblisk) do Pépée in zgodbe o psu Bucku so vse kotički iste pokrajine, morda le iz različnih perspektiv, pojasnjuje.
Kletke in strahovi
Prvotnih deset strani ilustracij o odnosu med Léom in Pépée je objavil in hkrati ugotovil, da ima pred seboj v resnici material za knjigo. Risal je v kavarnah, na ulici, ponoči, kadarkoli so ga ujele podobe "platna, ki se je stkalo med njima".
"Morda je naša ultimativna kletka previdnost. Strah, da bodo šle stvari narobe, da bomo nekaj izgubili, da se nekaj ne bo dobro izšlo"
Vsaka knjiga je unikat, v svojem škrniclju
Pépée - divja plat Léa Ferréja je kot v originalu natisnjen v posebni tehniki unikatnih izvodov v zgolj dveh barvah - črni in toplo rumeni. Gre za posebno grafično tehniko risografije, ki jo je Zoran Pungerčar iz studia kolektiva Riso Paradiso opisal kot način produkcije, ki je nekje vmes med sitotiskom in fotokopiranjem. "Vsak odtis je nekoliko svoj in drugačen, unikaten," je pojasnil na predstavitvi knjige v Kinu Šiška. "Izgled je surov, a hkrati je papir knjige izrazito prijeten na otip." Urednica založbe VigeVageKnjige Anja Golob je poudarila sinergijo med unikatnim tiskom, skoraj grobimi podobami in poetično vsebino knjige, ki s kratkimi liričnimi zapisi poveže podobe in ilustracije v živo, enkratno celoto.
