Svet bo še in umetnost tudi

Vladimir Jurc, dolgoletni igralec Slovenskega stalnega gledališča (SSG) Trst, še prej pa Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, je, tik preden je novi koronavirus ustavil življenje v Italiji, za svojo sedemdesetletnico postavil na tržaški oder, tokrat kot režiser, dramo Samo konec sveta, ki pripoveduje o sodobnem človeku, družini, osamljenosti. Prezgodaj umrli francoski avtor Jean-Luc Lagarce jo je napisal leta 1990, leta 2016 pa so po njej posneli tudi v Cannesu nagrajeni film.

Če ne bi srečal Ćirilova

Naslov Samo konec sveta zveni v teh pandemičnih razmerah srhljivo vizionarsko. Sami ste to dramo seveda izbrali za svojo režijo iz drugih razlogov. Menda je "kriv" že pokojni Jovan Ćirilov, legendarni teatrolog, pisec, selektor in umetniški direktor beograjskega Bitefa?
"Marca 2003 je SSG gostovalo v Pratu, v gledališču Metastasio, kjer je bila naša uprizoritev Krvava svatba uvrščena v tematski sklop Finestre sul Mondo/Okna v Svet. Kar precej časa po končani večerni predstavi, pravzaprav že v jutranjih urah naslednjega dne, v četrtek, 27. marca, mislim, da je bilo okrog pol dveh, nas je nekaj igralcev sedelo v udobnih foteljih v recepciji Art hotela Milano. Adrenalin, ki se je izločal ob izjemnem dogodku, čeprav se je ta na deskah znamenitega teatra že pred časom končal, je še kar naprej deloval in nas delal nespečne. Pa smo tudi bili prijetno utrujeni, kot si pač utrujen in nekako izpolnjen po dobro opravljenem delu. In se tako nenadoma, skoraj neslišno odprejo velika hotelska vhodna vrata in prikaže se J. Ć.!!!
Objem ... (Poznava se že iz časov mladinskega.) Prijatelja! Od kod tako znenada in tako pozno, ne več danes, že jutri!? Iz Bolgarije. Videl veliko predstav. Zelo zanimive. Samo prespim. Takoj zgodaj naprej. V Latvijo. J. Ć. je popotnik. Selektor! Največji! Neuničljiv! BITEF. Verjetno ga ni na zemeljski krogli, ki bi videl več predstav kot on! Čisto, čisto zares! Žal mu je, da ni videl naše predstave.
'Joj, počakaj trenutek, grem v sobo, takoj se vrnem,' reče.
In je šel in se je vrnil z drobno knjižico, dramo, ki jo je pred kratkim prevedel: J.-L. Lagarce, Samo konec sveta .... evo ti, beri!!! ... lepa knjiga ... zmeraj, to je bila stalnica med nama, kadar sva se kje srečala, je iz potovalke ali iz plašča potegnil knjigo ali skočil ponjo v sobo, vedel je, da berem ...To je bilo skoraj pred sedemnajstimi leti ...
Če Jovana takrat ne bi srečal, ne bi vedel za Lagarcea ... zato je predstava posvečena spominu na Ćirilova."​
Sveta res ni konec, gledališke sezone pa najbrž je. Premiera vaše predstave je bila uspešna, kaj pa ponovitve, kako bo z njimi?
"Poleg premiere v februarju smo odigrali še pet ponovitev, potem pa prekinitev in novi nadomestni termini, ki pa so se izkazali za iluzorne. Kakor zdaj kaže, bo še trajalo. Ko bo čas, bo treba nekaj obnovitvenih vaj, zoprno, a potem spet veselo."
Kaj ta zastoj zaradi virusa pomeni za Slovensko tržaško gledališče, ki že menda tako in tako ni v dobrem stanju? In kaj pomeni za vas igralce?
"Težko odgovorim na prvi del tega vprašanja, vsekakor upam, da bomo lahko odpadlo in zamujeno slej ko prej nadoknadili. Je podobno kot pri nogometu. Tudi tam tuhtajo, kako bi rešili sezono. Večkrat pomislim tudi na Gogota in na Lent. Upam, da nas publika čaka in nas ne bo zapustila. Drugače pa je za nas igralce seveda zelo neugodno. Manjka!!!
Nekako tako je, kot če bi stal v ozkem betonskem koridorju, med dvema hišama, brez sonca, pred zaprtimi vrati."

Trocki in bob leta

Delate v Trstu, živite v Krepljah na slovenskem Krasu, v tesnem stiku ste tudi s svojim rodnim Mariborom, torej spremljate dogajanje tako v Italiji kot v Sloveniji. Gotovo opažate kakšne razlike v spopadanju z novim koronavirusom med obema državama.
"So razlike! Pravzaprav velike! Zelo velike. Sva se po telefonu pogovarjala z mojim mariborskim prijateljem, zdravnikom, Tonijem. Sem ga ujel ravno, ko je pešačil na Svetega Urbana, ko že omenjate Maribor. Veste, pri nas, s tem mislim na Slovenijo, drugače kot v Italiji, socialno zdravstvo še vedno nekako deluje in ostaja usposobljeno in visoko strokovno navkljub političnim šlamparijam, administrativni nesposobnosti, korupciji, vsakršnim diskreditacijam in vsakodnevnemu šikaniranju in poniževanju stroke. Pravi čudež! Spomnim se, kako je Trocki, že kot oporečnik, v Izdani revoluciji analiziral rusko stvarnost. Takole je zapisal: Sovjetske državne železnice delujejo zgolj po principu herojskih dejanj posameznih kretničarjev. Kakšen bob leta leta 1936!"
Kako s svojo življenjsko sopotnico Majo Blagovič, ki je tudi igralka, preživljata ta čas izolacije?
"Na Krasu. Notri pa tudi na odprtem. Veliko na odprtem. V naravi. In tudi nekoliko okoli. Širše. Po občini! Smo na koncu vasi. Takoj za nami je gozd. Pa vinogradi. Časa je kar naenkrat 'na pretek', zato se da tudi razmišljati. Se ustaviti. Pogledati okoli. V nebo. Ni avionov. Je lepo. Smo vsi štirje, tudi sinova, doma. Na Krasu je krasno ... Maja kar zelo miga. Vsak dan se potrudi kaj objaviti na fejsbuku. Jaka ustvarja. Bani dela od doma. Jaz sem vesel, ker so se začeli šparglji. Včasih se mi spomin vrne zelo nazaj. Spomnim se, začutim, kako smo takrat živeli. Pod Piramido. Družina. Skupaj. In tudi takrat smo ... imeli čas."

Ta mir in ta ogenj

Kakšna, mislite, bosta svet in umetnost, ko bo ta kriza mimo?
"Svet bo še in umetnost še zmeraj bo! Upam, da bosta šla, kot se reče, naprej in ne nazaj! Brez histerije! Pokojni Janez Bernik mi je nekoč rekel, kako se mu zdi, 'da smo prišli že zelo blizu ... preblizu'!!!
Res me pri vsej stvari najbolj zanima, ali bomo za vnaprej znali ohraniti ta mir in ta ogenj, ki nam ga je ta neusmiljena usoda tako milostno naklonila ..."