Borštnikovo srečanje je bilo prvič v drugem letnem času, vendar ne tudi zadnjič. Čeprav je spremembo izsilila pandemija, je vodstvo festivala o njej razmišljalo že prej. V prihodnje bo torej festival ob zaključku gledališke sezone, v zgodnjem poletju. Tako naj bi bil bolj usklajen z gledališkimi letnimi časi in z urnikom gostitelja, Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Ker gledališča takrat ne pripravljajo novih produkcij, bi se lahko bolj posvetila festivalu. Umetniški direktor festivala Aleš Novak pravi, da si že čez nekaj let najbrž ne bomo mogli predstavljati začetka poletja brez Borštnika. Glas ljudstva pa pravi, da to ni usklajeno z bioritmom publike, da Borštnikovo in poletje ne gresta skupaj, saj da je prevroče in da občinstvo več ni zbrano.
Temperaturne razmere so ponavljajoči se motiv v Gejmu v režiji Žige Divjaka, ki ni prejel le nagrade za najboljšo uprizoritev, ampak je absolutni zmagovalec festivala. So del vseh begunskih zgodb, ki smo jih v tem dokumentarno-pripovedovalskem teatru slišali. Ko je policija begunce ujela na slovenski strani meje in ni hotela slišati njihovih prošenj za azil, jih je vrnila na hrvaško stran, tam pa so jih tudi do dvajset strpali v kombi brez oken in jih odpeljali do bosanske meje. Ne samo, da poleti niso vklopili klime, včasih so vklopili gretje, da so ljudje bruhali in omedlevali, preden jih je najhujši del "igre" še čakal. Medtem ko so igralci govorili te zgodbe, je kar nekaj gledalcev zapustilo ne ravno natrpan avditorij. Osip je bil tudi na zagrebški predstavi Mladina brez boga, ki govori o tem, da so breiviki in drugi množični morilci mogoči tudi zaradi lenobnosti intelektualne elite.
V resnici je vročina samo izgovor
Vem, da je vzporejanje takšnih izkušenj naivno in hkrati moralizatorsko. Ampak pritoževanje nad vročino v gledališču je res nespodobno, tudi ko gre za predstave, v katerih so bile temperature in stopnja razčlovečenja nižje. V resnici ni bilo te dni v gledališču nič bolj soparno kot zunaj. V resnici je bilo v polnih dvoranah velikokrat vroče tudi oktobra. V resnici je vročina samo izgovor. Postepidemična inertnost je samo potencirala splošno inertnost. Če ne gre za zabavo, kaj šele če gre za nelagodno, kritično, družbeno odgovorno umetnost, je ta obsojena na omejen, getoiziran, nerelevanten sprejem.
Režiserka Nina Rajić Kranjac je na festivalski okrogli mizi o pogojih za ustvarjalnost predstavila svoj manifest. Kar je zahtevala, je zahtevala v imenu rehabilitacije vloge umetnosti. Njen manifest je "način, kako teater spraviti do tega, da bi bil pomemben del družbe". Borštnikovo je pomemben pokazatelj in soustvarjalec položaja gledališča. Ko bo publiko zanimalo še kaj drugega kot uglajena šampanjska otvoritev, gledališki ustvarjalci pa ne bodo prišli ploskat kolegom samo na zaključno prireditev, bo gledališče spet pomemben del družbe.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
