Tihi dialog literata s fotografijami

Ptujčana dveh generacij, vsak iz svojega umetniškega sveta - fotografski mojster Stojan Kerbler in pesnik Aleš Šteger - sta skupaj zasnovala knjigo Kar sem videl na Ptuju in drugod. Kot je povedala urednica Založbe Pivec in moderatorka predstavitve ob Ninu Flisarju, Milena Pivec, je to prispevek mariborske založbe k slavjem ob Kerblerjevem 80. rojstnem dnevu. Zaznamovale so ga mnoge razstave v rojstnem mestu pa tudi velika, odmevna retrospektiva v Moderni galeriji, kjer je na ogled 170 fotografij iz mojstrovih šestdesetih let ustvarjanja.
Po nekaj tednih, odkar je bila razstava odprta in je Kerbler doživel izjemen medijski odmev, je jubilant vse vnovič podoživel in povedal, da je njegova fotografija takšna, kot je, ker je slikal tisto, kar je sam hotel, in takrat, ko je sam hotel.

Fotoklub Maribor - pomembna šola

Mariborska predstavitev knjige je bila po ljubljanski in ptujski. V Mariboru ni le založba, ki je knjigo izdala, ampak je s tem mestom močno povezan tudi Kerbler. Deloval je namreč v Fotoklubu Maribor, ki je bil eden najbolj propulzivnih v tedanji Jugoslaviji in je oral ledino v modernistični fotografiji. Za Kerblerja je bil pomembna šola in tudi prvo temnico je imel tam. Fotografije so iz fotokluba nekomercialno pošiljali preko carinske pošte po vsem svetu. Letno so pošiljali fotografije na 120 razstav, hkrati pa vse, kar so posneli, ocenili med sabo. Ivan Dvoršak in Zmago Jeraj sta bila najdragocenejša ocenjevalca, pa tudi drugi. Na začetku so tudi tehnično svetovali pa kompozicijsko, določali so izrez. Jeraj je bil eno leto študijsko v Angliji, mnoge ideje je posredoval od tam. Tudi ideja za fotografijo Mariborskega kroga se mu je porodila za enkratno razstavo leta 1971.
Branimir Jernejić je prihajal iz Zagreba s svežimi idejami, z izkušnjo kolektivne razstave. Duhovni oče pa je bil nedvomno Jeraj, je dejal Kerbler. Na prvi razstavi petnajstih avtorji sploh niso bili podpisani. Razstava se je večkrat ponovila - v Murski Soboti, Kopru, Kranju, na Poljskem. Leta 1973 so pripravili še razstavo Mariborska fotografija, razstavljali so po tovarniških halah. V celotnem jugoslovanskem prostoru je Mariborski krog zelo odmeval.

Prisotne odsotnosti

Šteger je opozoril na vtis, ki ga razstava v Moderni galeriji zapusti: niti v enem prostoru ne zaniha. Gre za izjemno koncentracijo izjemnega opusa, ki ga je srečeval že kot ptujski dijak na razstavah in v številnih stanovanjih na Ptuju. "Stojan je bil vedno prisoten kot tihotna eminenca, ki daje nekemu prostoru posebno vrednost. Pred dvajsetimi leti je popolnoma nehal fotografirati ljudi, ampak njihove prisotne odsotnosti, postal je metafizik širokega objektiva," je Šteger predstavil svojega sijajnega rojaka, ki je iz hrupnejšega konteksta prešel v bolj zadržan, subtilnejši izrazni svet. Je glasnik etično moralnega principa v umetnosti, kar je v vizualnem svetu, ki nas obkroža, pogosto kršeno. Šteger je vsako leto prejemal Kerblerjeve novoletne voščilnice kot še mnogi njegovi prijatelji, z razglednicami fotografijami, ki so zvečine objavljene v skupni knjigi. Na njih so ptujska dvorišča, šole, interierji. Štegra so fotografije fascinirale, imel jih je v delovni sobi, ko je pisal. Impulz za knjigo je bil tihi dialog literata s fotografijami. Literatura deluje linearno, fotografija je sinhrona v celoti. Štegrova besedila so težko določljiva mešanica literarnega, esejističnega, v tekstih je vstopal v dialog z avtorjem, z intimno zgodbo poznanstva, razmišlja o fotografiji kot beleženju časa, ki mineva.
Šteger se od časa do časa vrača v svoje domače, ptujsko okolje. Kurent, Ptujska knjiga, Dnevi poezije in vina so nastali, a ne kot vračanje ali opozicija med svetom in domom, pravi. Čisto vseeno je, ali si zunaj ali notri. "Pri umetnikih, kot je Kerbler, ni te distinkcije, ker njegov opus sega v vse galerije tega sveta." Šteger je sam izbral fotografije za knjigo, polagal jih je po tleh, izoblikovale so se mu štiri serije in v njih je prepoznal karte tarota. Dvojno zaporedje je tudi pri poimenovanju fotografij, vsaka ima Stojanov izvirni naslov in Štegrovega. S slikami bi lahko polagali tarot, 76 kart tarota in prav toliko pasusov je teksta v knjigi.
Fotografije v knjigi so nastale med letoma 2004 in 2016, le Lackov spomenik je iz 1966. Na fotografijah je odrekanje, mojster se odreka sencam, sončni svetlobi. S tem se odreka enemu najmočnejših orodij fotografije, a pridobi abstraktno platno, polnost niča, abstrahirane prostore, sklene Šteger.