To ni tisti Kica ...

Drama britanskega dramatika Simona Stephensa (letnik 1971) o "digitalni domorodki", camgirl, postmilenijki v času prekarnosti, brezbrižnosti in neperspektivnosti, Maria, je tipično delo današnjega časa. Dovolj spretno in všečno napisano, z živimi dialogi koketira s povprečnim okusom današnjega potrošnika. Uprizoritev Janusza Kice (pre)zvesto sledi plakatnosti in osupljivi eksplicitnosti teksta. Vse značilnosti neoliberalne ere vseobsegajočega teptanja človekovega dostojanstva prinaša z učinkovitimi znaki - pogosto preveč na prvo žogo. Kica je pretirano zvest Stephensu in pusti tekstu več prostora na odru, kot si ga zasluži. To ni tisti Kica, ki smo ga vajeni. Ni dovolj režijske lucidnosti, tistega zanj tako značilnega pogleda čez. Vdanost in otrplost brezperspektivnega trenutka sta metjejsko spretno ugledališčeni, žal pa brez presežka. Zakaj vsa šibka mesta teksta odrsko ohranjati in tako zvesto slediti predlogi, tudi na račun porušene dinamike predstave, zlasti v njenem drugem delu, ko se znajdemo v svetu ekranov in virtualnih odnosov? Če se spomnimo samo Kičeve režije dela istega dramatika v mariborski Drami - Tisti občutek padanja (Birdland), je bilo mnogo več subtilnosti in režiserjevega občutka za mehko tkivo predstave, za uprizarjanje tišin v odnosih, preseganja predloge. Vse to, kar je v tisti uprizoritvi (nad)gradil, je v Marii izostalo. No, z izjemo glavne igralke.
Osrednja protagonistka (Ma)Ria v izvrstni upodobitvi Eve Jesenovec z nenehno dveurno navzočnostjo na odru kot nekakšna čudna devica Marija, ki niti Jožefa več ne potrebuje, ''rešuje" na naivno igriv način zakotni svet človeških stisk, zavoženosti in brezperspektivnosti. Jesenovec je res obet nove, prodorne igralske generacije. Zelo umestna, v bistvu drzna programska poteza vodstva teatra, da kdaj dobi veliko priložnost tudi najmlajša garda.
Maria je visoko noseča najstnica, ne zdi se ji niti pomembno, s kom je zanosila (kandidatov je več), mati ji je umrla v prometni nesreči, zbil jo je utrujeni tovornjakar, babica (Silva Čušin, ki ne more kompleksno razviti preveč obrobnega, presploščenega lika) je fatalistično apatična, čaka le še na smrt; brat je izginil po materini smrti, otopeli oče (Valter Dragan) pa je tipični iztrošeni delavec današnjosti, na blagajni supermarketa z izkoriščevalskim šefom. Vse se dogaja v turobnem, sivem pristaniškem mestecu med njegovimi naveličanimi, vegetirajočimi prebivalci. Oder je temačen in prazen (scena Karin Fritz), nad njim se pne velikanski mobilni Kristus, ki se obrača in nas opominja, da je vse skupaj alegorija, da (morda pa le) nič ni tako prekleto res, kot se zdi. Te alegorične poudarke nam Kica servira - ah - tudi s kronami na glavah pristaniških delavcev kot svetih treh kraljev, ki zalezujejo mlado, mično nosečnico Rio. Brezupno išče nekoga, ki bi jo spremljal na porodu, a ga ne najde ne v prijateljici ne v babici, kaj šele v lokalnem župniku.