Petra Zemljič
V UGM Studiu, posebnem razstavnem prostoru Umetnostne galerije Maribor na Trgu Leona Štuklja, namenjenemu sodobni ustvarjalnosti, bi, če ne bi bilo novih ukrepov za zajezitev epidemije, danes odprli razstavo štiridesetih cvetlic na stotih fotografijah umetnice Tanje Lažetić, ki jo je zasnovala skupaj s kustosom Juretom Kirbišem. Zdaj bodo fotografije še čakale na gledalce.
V vabilu na razstavo umetnica in kustos zapisujeta, da so rože na fotografijah kakor portretirane; posamezna cvetlica je skrbno izbrana, postavljena, osvetljena in ujeta na vrhuncu svoje lepote. Na izredno ostrih fotografijah je mogoče razbrati teksturo rož, njihovih stebel in cvetnih listov, vidimo dlačice, pelod na prašnikih, skoraj njihovo celično strukturo. Umetnica in kustus sta razstavo poimenovala Rože, podobno kot sta se imenovali predhodni predstavitvi serije v Galeriji Fotografija in Galeriji Kresija v Ljubljani. Je pa tokratna postavitev dopolnjena z dvema deloma, ki se odzivata na razstavni prostor in na gostovanje umetnice v Mariboru.
Kaj pa ob tem čuti ženska?
Ob stopnišču v razstavišče sta postavljena dva televizorja, predvaja se delo Tanje Lažetić iz leta 2012. Idejo je dobila pri Marcelu Duchampu in njegovi oljni sliki Gola se spušča po stopnicah, pove: "Marcel Duchamp je zamisel ženske, ki hodi po stopnicah navzdol, dobil pri seriji slik Ženska hodi po stopnicah angleškega umetnika Eadwearda Muybridgea iz leta 1887. Duchampova oljna slika Gola se spušča po stopnicah, št. 2 je nastala petindvajset let pozneje. Prizor ženske, ki se spušča po stopnicah, je bil izjemno nenavaden, a ne za Muybridgea, ki ga je zanimala razčlenitev gibanja na njegove elemente in je žensko fotografiral z enako znanstveno distanco kot konja v teku, bizona, slona ali moškega, ki hodi po stopnicah navzgor. Prizor je postal ikoničen. Med drugim je Joan Miró narisal Golo žensko, ki se vzpenja po stopnicah, Gerhard Richter sliko Ema (Gola na stopnicah), na spletu pa je mogoče najti še množico slik in fotografij tega prizora. V vsej tej oblici pa nisem mogla najti slike ali fotografije, ki bi govorila o občutkih ženske, ko se gola spušča po stopnicah. Natančno sto let po nastanku Duchampove slike, leta 2012, sem tako posnela video Nude Descending a Staircase, v katerem hodim po stopnicah navzdol. Video sem zmontirala tako, da se kratke sekvence v nerednem ritmu večkrat ponovijo. Zvok sledi ponovitvam in zato se škripanje lesenih stopnic sliši kot tuj, globok in oddaljen zvok, ki bi lahko sledil notranjim zvokom telesa, utripu srca ali kroženju krvi po telesu. Hermetičen zvok govori o nerazumljivih čustvih, ki jih, pomešane med seboj, ni več mogoče ločiti na strah, željo ali ljubezen."
V zgornjem delu UGM Studia je skrita še tabla o Nikoli Tesli. "Pred leti sem na Wikipediji prebrala, da je Nikola Tesla v Mariboru doživel živčni zlom, in ta stavek oblikovala, kot da bi šlo za spominsko ploščo. Za model mi je služila spominska plošča iz hotela v New Yorku, kjer je Tesla preživel zadnja leta. Nikola Tesla Anti-Monument – Maribor, kot se delo imenuje, sem naredila leta 2006 in je bil narejeno za razstavo, posvečeno spomenikom v Zagrebu. Od takrat iščem priložnost, da bi delo pokazala v Mariboru," še razkriva umetnica.
Rože so preveč lepe za črno-bele fotografije
Rože je sprva želela fotografirati črno-belo, ampak ni šlo. "Rože so preveč lepe, da jim ne bi pustila zaživeti v barvah. Potem sem začela pretiravati. Fotografijam sem dodajala več barve, jih delala še bolj posebne, predvsem pa sem rože prilagajala svojem okusu. In natanko to se mi zdi, da vsi skupaj počnemo z naravo. Ljudje naravo ustvarjamo po svojem okusu, od tega, da brusimo travo, režemo grmičke, krajšamo, dodajamo in odvzemamo rastline ali pa zažigamo gozdove zato, da bi lahko pridelovali koruzo in sojo, gojili govedo, pa do tega, da ravnamo cele hribe. Ampak pustimo hribe, jaz sem samo barvala rože."
Za serijo stotih fotografij se je odločila, ker ima rada zaključene serije. "Na najini razstavi bo tako sto fotografij, ki bodo različno velike. Še vedno me zamika, če vidim lepo cvetlico, da bi jo fotografirala in poiskala tisti poseben kot, s katerega bi jo naredilo najbolj privlačno. Rože so prelepe ali, kot sem nekje napisala, rože so nekaj najlepšega na svetu."
Osebna izkaznica
Tanja Lažetić je leta 1994 zaključila študij arhitekture v Ljubljani. Področja njenega delovanja so fotografija, video, performans, keramika in knjiga umetnika. Razstavljala je med drugim v Moderni galeriji, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, v Mestni galeriji, v Cankarjevem domu, v Galeriji P74 in v Galeriji Škuc v Ljubljani, v Neuer Berliner Kunstvereinu, v Real Academii de Bellas Artes de San Fernando v Madridu, v Muzeju Brandhorst v Münchnu, v Art Gallery v Prištini, v Galeriji PM in Klovičevim dvorima v Zagrebu, v Muzeju 25. maj v Beogradu, na bienalu Brighton Photo v Veliki Britaniji, na Festival der Regionen v Avstriji in v Gagosian Gallery v Parizu, na Beverly Hillsu in v New Yorku. V zadnjih desetih letih je Tanja Lažetić objavila več kot dvajset umetniških knjig. Prejela je nekaj nagrad. Živi in dela v Ljubljani.
Ker je živčni zlom Nikole Tesle v Mariboru v kombinaciji z rožami, je kustusa Kirbiša spomnil na prizor iz Almodovarjevih Žensk na robu živčnega zloma, ko Pepa odvrže cigareto na posteljo, ki se vname. Zato sta z umetnico preigravala številne druge možne naslove: Rože, strah in živčni zlom, Tihožitje, Moje besede so strup, Privid, ne cvetlica, Toxxxic, Naravi v posmeh, Rože na robu živčnega zloma, Kaj reče Pepa nad gorečo posteljo z napihljivo rožo v rokah, ki se počasi upogiba?
Na koncu so obveljale Rože, ki zdaj, začasno, ne vabijo v UGM Studio. Razstava, ki je nastala v sodelovanju z Galerijo Fotografija, naj bi bila odprta do 5. decembra, zdaj je mogoče predvidevati, da se bo rok prilagodil novim razmeram. Galerija je zaprta, na njeni spletni strani pa je na voljo posnetek pogovora med umetnico in kustosom, ki nudi vpogled v ustvarjalni proces, ozadje snovanja razstave, dileme o naslovu in interpretacijo fotografske serije.
