Branka Bezjak
Boštjan Narat je po petih letih od izida prve zbirke esejev spisal drugo. Tudi tokratna, naslovljena Podaja v prazno, je izšla pri Založbi Pivec, ki je v četrtek zvečer v mariborski Kibli pripravila predstavitev in pogovor z avtorjem. Narat, idejni vodja, član, tudi avtor glasbe skupine Katalena, filozof, kolumnist Večera, se torej vse bolj utrjuje tudi kot esejist.
Kdaj bo prestopil mejo in se podal tudi v literarne vode, ga je vprašal Nino Flisar, urednik pri založbi. "Sedaj berem veliko, a ciljno, z namenom. Za literarno delo pa bi potreboval arzenal, ki bi ga vsaj pet let nabiral z 'nesmiselnim' branjem. S tem si ustvarjaš nevidni arhiv, ki te bogati in plemeniti," je odgovoril.
Iz konkretnega v domišljijo
Zbirko začne esej, ki je dal naslov tudi zbirki - Podaja v prazno. V njem preko športnega žargona razmišlja o branju oziroma pisanju. O tem, da avtor nameni svoje besede nekomu, s katerim si ne deli časa in prostore ter ne ve, kako se bo ta odzval, saj je branje kakor tudi pisanje intimno, osamljeno dejanje. Določene tekste sicer pred objavo pošlje nekaterim prijateljem v pregled, sicer pa ne ve, kako bo njegova "podaja" sprejeta. Drugače je pri pisanju kolumn, kjer na spletnih družbenih omrežjih doživiš "iluzijo odzivov", pravi.
Pri pisanju kolumn na spletnih družbenih omrežjih doživiš iluzijo odzivov
Isti simbol je sedaj drugačen
Domoljubje obravnava na lastnem primeru, je povedal. Na prvi šolski dan leta 1991 je oblekel majico s slovenskim grbom, da bi na Gimnaziji Poljane kot nekdo, ki z obrobja prihaja med ljubljansko "hohštaplersko elito", naredil vtis. Sedaj pa ga je na enem od protestov zmotilo, ko je na Trgu republike v Ljubljani opazil človeka z zastavo. "Takoj sem pomislil, da ima ta drugačne namene kot ostali. Isti simbol torej po 30 letih pri meni zbudi popolnoma drug razmislek. Ne glede na to, kako smo polarizirani, lahko rečemo, da je obče prisotno določeno razočaranje, vsi smo ob osamosvojitvi pričakovali nekaj drugega," je dejal. Toda s svojim pisanjem ne želi delovati aktivistično, pravi, saj da se je umetnost zmeraj našla na spolzkem terenu, ko se je šla politiko.
