Milan Kundera se je rodil 1. aprila 1929 v Brnu. Vpisal se je na FAMU v Pragi, študiral svetovne književnosti in postal docent leta 1964. Leta 1953 je izdal prvo zbirko pesmi. Kundera je leta 1975 zapustil domovino in se preselil v Francijo, potem ko so ga zaradi "protikomunistične dejavnosti" izključili iz češkoslovaške komunistične partije. Leta 1979 so mu odvzeli še češko državljanstvo. Šele pred nekaj leti so mu ga vrnili, vendar se je redko vračal v domovino, in še to praviloma inkognito. Tudi sicer se je izogibal pojavljanju v javnosti.
Svoja najslavnejše romane, med drugim Šalo, Neznosno lahkotnost bivanja, Življenje je drugje, Valček za slovo ..., je torej že napisal v Franciji. V njih je Kundera vselej z jedko ironijo kritično obravnaval socialistično družbo in se zavzemal za osebno in ustvarjalno svobodo.
Od romana Počastnost (La lenteur, 1993) je pisal v francoščini, tematika je postalo bolj splošno eksistencialno stanje sodobnega slehernika.
MIlan Kundera je bil med prvimi prejemniki mednarodne srednjeevropske literarne nagrade vilenica (1992), prejel pa je še Jeruzalemsko nagrado (1985), avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo (1987), Herderjevo nagrado (1987), češko državno nagrado za literaturo (2007). Pogosto so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. Leta 2019 mu je tedanji predsednik države Borut Pahor podelil odlikovanje, ker je v odločilnem obdobju slovenskega osamosvajanja zastavil svojo besedo in mednarodni ugled za Slovenijo.
V slovenščini smo lahko bralci Kunderovo delo spremljali skoraj sproti, njegovi češki in francoski romani so dosegli mnogo bralcev. Imel je tudi svojega izvrstnega prevajalca - Jaroslava Skrušnyja. 2015., dve leti po francoskem originalu, je v njegovem prevodu izšel Kunderov zadnji roman Slavje nepomembnosti. Skrušny je o njem zapisal: "Kundera (...) poje hvalnico nepomembnosti, lahkotnosti, poljubnosti, skratka vsemu obrobnemu, neznatnemu, naključnemu, efemernemu in neresnemu, tistemu, čemur v vsakdanjem žitju in bitju ne posvečamo tako rekoč nobene pozornosti (češ da nima prave teže v našem življenju, prepolnem vsakršnih "tehtnih", "usodnih", "velepomembnih", zares veljavnih, "zgodovinskih" in "resnih" dogodkov, stvari in ljudi), tistemu, kar odrivamo v območje begotnega, naključnega, breztežnega, marginalnega, nezavezujočega, vsemu tistemu torej, kar na drugi strani od nekdaj predstavlja osrednjo témo njegovega romanopisja, tako rekoč nosilno os vsega njegovega pripovedništva. Kot bi hotel v tem kratkem, skrajno zjedrenem in strnjenem besedilcu na neki način povzeti svojo pisateljsko izkušnjo, na zgoščen način povzeti nekatere téme, ki ga na malone obsesiven način spremljajo skozi romaneskno avanturo, in jih prepletene v navidezno povsem naključen in poljuben narativni vozel zaokrožiti okrog vodilne rdeče niti – samoironičnega posmeha na račun uboge človeške kreature, ki samo sebe in svojo eksistenco jemlje preveč zares."
