Danes je umrl Amos Oz, velik izraelski pisatelj in kritični mislec. Zdaj deveinsedemdesetletni pisatelj je bil pred šestimi leti, ko je v slovenščini izšel njegov avtobiografski roman Zgodba o ljubezni in temnini, v Ljubljani in Mariboru, kjer je imel literarni večer v Sinagogi. ("Sem preprosto posveten. V sinagogi nisem bil že precej časa," je takrat rekel v intervjuju za Večer.) Že prej smo v slovenščini brali njegov Črno skrinjico, v zadnjih letih pa so se tema dvema romanoma pridružili še Panter v kletki, Moj Mihael in Juda.
Njegova avtobiografska zgodba (pa tudi druge zgodbe njegovih romanov) so hkrati "biografija" države Izrael. Z zadnjim v slovenščino prevedenim romanom Juda je na svojevrsten način postavil spomenik tudi vsem, ki danes veljajo za izdajalce velikojudovske ideje. Že dolgo je veljal za takšnega izdajalca tudi sam.
Kot mladenič je odšel v kibuc in opustil priimek mogočnih židovskih učenjakov Klauzner in ga nadomestili z Oz - Močjo. ("'Oz' ni moč kot sila, gre za čvrstost, odpornost, dobesedno je 'oz' moč in pogum. To sem takrat potreboval, to sem želel. Danes? Ja, gotovo bi izpostavil katero drugo vrednoto, ampak na srečo ne čutim potrebe, da bi spreminjal priimek.")
Vse življenje je živel v permanenti vojni, je rekel. "Ne vem, kako dolgo bom še živel, in ne vem, ali bo mir. Verjamem pa, da je možen, in se zanj zavzemam (...) Palestinsko-židovski problem je ozemeljski problem, ki ga je mogoče rešiti z dvema državama. Oboji imamo pravico do njiju, vendar je to pravica, ki zahteva ogromno odrekanja in kompromisov. Ko bi ju določili, ne bi praznovali, vsi bi izgubili, vsi bi žalovali, ampak preživeli bi."
Od literatov, ki so v zadnjem času umrli, ne da bi dobili to presneto Nobelovo nagrado za literaturo, bi jo najbolj privoščila njemu. Čeprav je na koncu intervjuja lepo rekel: "Prisežem vam, da bom živel enako srečno in mirno, četudi Nobelove nagrade ne bom dobil. Odgovoril pa vam bom s splošno mislijo o nagradah: ne pišem zaradi nagrad. Pišem, ker rad pišem, ker je pripovedovanje zgodb morda edino, kar znam. Pisal bi, četudi bi namesto nagrad podeljevali kazni. Res, ne bi se mogel premagati, kljub grožnji, da bom kaznovan. Seveda pa vem, da so pisci za napisano kdaj kaznovani, tudi z zaporom. V Izraelu na srečo ne."
