V 101. letu starosti je v nedeljo v Velenju umrl akademski kipar in eden pionirjev slovenskega industrijskega oblikovanja. V Mozirju rojeni Cesar je v več kot 60-letnem delovanju ustvaril obsežen kiparski in oblikovalski opus, v Gorenju pa je med drugim vodil oddelek za projektiranje in oblikovanje.
Rodil se je v Mozirju leta 1923 v družini, ki je imela podobarsko delavnico. Po šolanju v Mozirju, Šoštanju, Ljubljani in Gradcu se je po končani drugi svetovni vojni vpisal na kiparski oddelek Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Ustvarjal je v ateljeju svojega profesorja, kiparja Frančiška Smerduja, po čigar osnutku je kot študent kiparske specialke izdelal kip Ilegalca, za spomenik, ki danes stoji v Štefanovi ulici v Ljubljani.
Že s prvo samostojno razstavo leta 1953 v Jakopičevem paviljonu v ljubljanskem parku Tivoli je doživel uspeh. Iz Ljubljane se je preselil v Celje, kjer je bil zaposlen kot profesor risanja na učiteljišču. Po vrsti kipov v vseh kiparskih tehnikah in več njihovih javnih postavitvah v obliki spomenikov v Mozirju, Celju, Nazarjah, Šentjurju, Ljubljani, Gornjem Gradu, Velenju je njegovo raziskovanje kiparskega medija doseglo vrhunec leta 1959, ko je začel ustvarjati v steklu.
Veljal je tudi za enega od pionirjev industrijskega oblikovanja. Leta 1961 je izdelal patent za kuhinjsko tehtnico, ki ga je odkupila tovarna Libela v Celju. Tehtnica De luxe oziroma "nedosegljiva lepotica iz Celja", kot so jo imenovali časniki, je povzročila pretres v industriji, saj je zmanjšala stroške izdelave v primerjavi s starim modelom za skoraj polovico, zaposlila pa 40 novih delavcev. Ves čas razprodana tehtnica je veliko zanimanja požela tudi v tujini.
Po prodanem patentu tehtnice se je Cesar podal na strokovno izobraževanje v tujino: najprej je delal v tovarni v Frankfurtu, kjer je pridobil znanje, povezano s tedaj v arhitekturi uveljavljajočim se steklom, nato se je vpisal na Visoko šolo za oblikovanje v Ulmu, kjer je pozneje postal asistent profesorja. Po končanem študiju je bil nekaj let zaposlen v oddelku ulmskega konstrukcijskega biroja tovarne Wieland-Werke, leta 1970 pa se je z družino preselil v Velenje, kjer je v tovarni Gorenje prevzel vodenje oddelka za projektiranje in oblikovanje. Zasnoval je novo metodologijo industrijske proizvodnje, ki jo je poimenoval Ma-de-co, ki združuje trženje, oblikovanje oz. design in konstrukcijo, ter izdelal več kot 30 različnih inovacijskih modelov za serijsko proizvodnjo.
Po upokojitvi leta 1983 se je znova povsem posvetil kiparstvu. Del kiparjevega umetniškega opusa si je mogoče ogledati v stalni zbirki Muzeja Velenje na velenjskem gradu.
