V 87. letu starosti je danes na svojem domu v Krakovu po dolgi bolezni umrl poljski skladatelj in dirigent Krzysztof Penderecki. Penderecki je bil cenjen kot eden najbolj vplivnih skladateljev 20. stoletja. Bil je pionir poljske modernistične šole in raziskovalec novih izraznih možnosti inštrumentov in človeškega glasu.
Velik uspeh je požel že s svojimi zgodnjimi deli, predvsem z Žalostinko za žrtve Hirošime (1959), zanjo je prejel tudi Unescovo nagrado. Železna zavesa je bila za njegovo glasbo prepustna že od začetka. Leta 1966 je ustvaril Pasijon po Luki, ki velja za prvo od njegovih magistralnih del. Ustvaril ga je po naročilu Zahodnonemškega radia ob 700. obletnici katedrale v Münstru. Z njim si je pridobil sloves "najbolj priznanega skladatelja po Igorju Stravinskem". Zgodnejšo avantgardno radikalnost je v tem delu že uravnovesil z bolj konvencionalnimi harmonijami, pravijo poznavalci, sam pa je nekoč rekel: "Ne zanima me, ali opisujejo Pasijon kot tradicionalno ali avantgardno stvaritev. Zame je preprosto pristen. To je dovolj."
Pasijon so leta 1995 izvedli pod skladateljevim vodstvom tudi v Ljubljani. Na spletni strani zbora Carmina Slovenica je izvedba Pasijona po Luki pod vodstvom Krzysztofa Pendereckega na seznamu dogodkov, ki so najbolj zaznamovali zbor. Nazadnje je Penderecki v Ljubljani nastopil leta 2015, ko je vodil izvedbo svojega Poljskega rekviema za štiri soliste, mešani zbor in simfonični orkester.
17. februar 2007 je Penderecki nastopil v dvorani Union v Mariboru v okviru cikla orkestrskih koncertov Koncertne poslovalnice Maribor. Dirigiral je orkestru Sinfonietta Cracovia, ki je med drugimi deli izvedel njegovo Sinfonietto za godala.
Med njegovimi pomembnejšimi deli so še mnoge simfonije in oratoriji, recimo Dies Irae (znan tudi kot Oratorij za Auschwitz), pa De natura sonoris, Canticum Canticorum Salomonis in druga dela. Skoraj nemogoče je našteti vsa, komponiral je tudi še v zadnjem desetletju.
Podpisal je tudi sodobna operna dela, Demonom iz Louduna (1969, prenovljena verzija pa leta 2013) je leta 1978 sledil Izgubljeni raj, njegova tretja opera je Črna maska (1986). Leta 1972 se je začela njegova kariera dirigenta, sodeloval je s simfoničnimi orkestri po vsem svetu. Med letoma 1972 in 1978 je predaval na Yale University School of Music.
Nad njegovo glasbo so se navduševali tudi mnogi vrhunski filmski režiserji, ki so mu naročali partiture, med njimi Stanley Kubrick (za Izžarevanje), Martin Scorsese (za Zlovešči otok) in David Lynch (za Divji v srcu). Bil je avantgardist, ki je prodrl v jedro Holywooda. Njegove stvaritve so torej poslušali tudi tisti, ki mislijo, da resna glasba, kaj šele sodobna resna glasba, nikakor ni zanje.