V soboto je na svojem domu v Tomaju na Krasu, zelo blizu rojstne hiše in groba njemu tako ljubega Kosovela, umrl pesnik, prozaist, esejist, literarni kritik in prevajalec Josip Osti.
Josip Osti se je rodil leta 1945 v Sarajevu, kjer je diplomiral na Filozofski fakulteti. Bil je urednik kulture študentskega časopisa Naši dani, urednik pri založbi Veselin Masleša, tajnik podružnice pisateljev Sarajeva in direktor mednarodne literarne prireditve Sarajevski dnevi poezije, tajnik Društva pisateljev BiH, urednik revije Books in Bosnia and Herzegovina in predsednik Društva književnih prevajalcev BiH.
Od leta 1990 je živel v Sloveniji in kmalu po tem, ko je leta 1994 prejel mednarodno literarno nagrado Vilenica, ki jo lahko dobijo samo tuji avtorji, je začel pisati poezijo v slovenščini. "Nekoč sem bil en teden sam na Krasu in napisal v slovenščini dve tretjini pesmi iz zbirke Kraški narcis," je povedal pozneje. Dane Zajc, ki je bil takrat predsednik Društva slovenskih pisateljev, je ob podelitvi vilenice Josipu Ostiju rekel: "Končana je enotnost, ostalo je bratstvo tistih, ki so iz dežele duha in se poznajo po notranjih vibracijah." Veno Taufer pa je v utemeljitvi nagrade zapisal, da je Osti pesnik evropskega formata, ki mu je vojna vzela dom in domovino, ne pa poezije.
Njegov opus, ustvarjen v jezikov spominov, pa naj so bili v bosanščini hrvaške provenience, kot jo je sam imenoval, ali v slovenščini, obsega več kot trideset pesniških zbirk, sedem proznih del in veliko knjig esejev, literarnokritiških in publicističnih tekstov. Uredil je več antologij slovenske in bosansko-hercegovske poezije in proze ter prevedel okrog devetdeset knjig in petnajst dram slovenskih avtorjev. V slovenščini, italijanščini, hrvaščini oziroma bosanščini, češčini, angleščini, poljščini, makedonščini, turščini in bolgarščini je doslej objavljeno okrog štirideset prevodov njegovih knjig.
V slovenščino so prevedene tudi njegove zgodnje knjige, od zbirke Barbara in barbar do poezije za otroke. V zadnjem obdobju je veliko njegovih v slovenščini napisanih knjig izšlo pri Založbi Pivec iz Maribora, med drugim je pred dvema letoma izšla knjiga z naslovom Življenje je srhljiva pravljica in podnaslovom "tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo moje zdravljenje po ugotovitvi neozdravljive rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992-1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali in me obletavali kot ptiči Frančiška Asiškega".
Leto prej je pri Beletrini izšel roman z naslovom Črna, ki je pogoltnila vse druge barve. Roman je napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva zagotavljal pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem. Za poezijo v slovenščini je Josip Osti prejel obe pesniški nagradi, Jenkovo in Veronikino, dobil pa je tudi Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.
Josip Osti je večkrat sam izpostavil, da je bil še pred umetnikom športnik, večkratni rekorder in prvak Bosne in Hercegovine v sprinterskih disciplinah, mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in več let član jugoslovanske atletske reprezentance.
Zmeraj, ko začnem listati po knjigah umrlih pesnikov, da bi našla kak verz, ki bi bil "primeren" za žalostno priložnost, ugotovim isto: da je smrt vedno že vpisana v poezijo, da je vedno že tam, četudi ji za časa življenja kdaj dajemo druga imena. Zdaj sem vzela s police Josipovo zbirko haikujev Majhna pesem iz leta 2015 (Založba Pivec). "Tih naj bo moj stih./Tako tih, da ga ne bo/sploh več slišati." "Ko bom zahajal,/bo sonce vzhajalo./Grem mu nasproti." Srečno, Josip Osti.
