Melita Forstnerič Hajnšek
V 33. letu je v Rovinju tragično preminil izjemni srbski gledališki režiser Igor Vuk Torbica. Ta čas je pripravljal predstavo v Zagrebškem gledališču mladih (ZKM). Rojen je bil v Drvarju 1987., v mladosti je živel v Rovinju, šolal se je, živel in delal v Beogradu, pa tudi po vsej regiji, v Ljubljani, Kranju, Zagrebu, Novem Sadu, na Reki, Somborju, Bitoli.
{twitter}https://twitter.com/pravac_hamburg/status/1273344565219594250{/twitter}
Na Fakulteti za dramske umetnosti v Beogradu je diplomiral leta 2013. Že v tretjem letniku študija je začel režisersko kariero. Za diplomsko predstavo je prejel nagrado Huga Kleina. Že med študijem so beograjska gledališča njegove produkcije uvrščala na repertoar (Pokojnik Branislava Nušića, Bog masakra Yasmine Reza) in z njimi osvajala nagrade.
{twitter}https://twitter.com/presernovo/status/1273373124692791297{/twitter}
Za magisterij je režiral Don Juana v gledališču Toša Jovanović v Zrenjaninu. Prva poklicna predstava je bil Kleistov Razbiti vrč v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu. Predstava se je udeležila mnogih festivalov, tudi na Borštnikovem srečanju smo jo videli. Zelo odmevna in nagrajevana je bila tudi njegova režija Hinkemanna Ernsta Tollerja v Zagrebškem gledališču mladih. Predstava je leta 2016 prejela nagrado Ardalion za najboljšo režijo na gledališkem festivalu Brez prevoda, bila enoglasno najboljša predstava festivala, enako je bilo tudi na 31. festivalu Gavellini večeri. Leta 2017 je bila razglašena tudi za najboljšo hrvaško predstavo v celoti. Med njegovimi najbolj odmevnimi odrskimi postavitvami so bile ob Hinkemannu še režije dram Moč teme, Ljudomrznik, Tit Andronik, Bakhantke, Krvava svatba.
{twitter}https://twitter.com/GolubovicAleks/status/1273524639214551046{/twitter}
Kot režiserja ga je zelo zanimalo odkrivanje manj znanih klasik, ki jih je revitaliziral na svoj način, kar je bilo za njegovo generacijo, ki bolj prisega na snovalni in dokumentarni teater, posebnost.
Tudi njegov slovenski opus je obsežen in odmeven: v Prešernovem gledališču Kranj je režiral Nušićevo Žalujočo družino, nazadnje pa Ibsenove Strahove, v Drami SNG Ljubljana Lessingovo Emilio Galotti. Odmevne so bile tudi njegove režije v zabrebški Gavelli Zgodbe iz Dunajskega gozda Ödöna von Horvátha, v beograjskem Narodnem pozorištu, na lanskem Bitefu pa je vznemirilo njegovo drzno, sveže režijsko branje Molierovega Tartuffa v izvedbi somborskega nacionalnega gledališča in Srbskega narodnega gledališča.
{twitter}https://twitter.com/SuzanaIlievska/status/1273385470911811584{/twitter}
Nekoč je izjavil, da gledališče, ki ne podpira pulziranja družbe in drame svojega naroda, nima pravice imenovati se gledališče. Rad je citiral Lorco, da je "nacija, ki ne podpira in neguje teatra, ali mrtva ali tik pred tem, da izdihne". Zavedal se je prevelike teže, ki jo pripisuje kulturi pri reanimiranju družbe. Omagal je pod tem bremenom.
{twitter}https://twitter.com/DGvozdeni/status/1273384744751902723{/twitter}
