Prešernovo gledališče Kranj je moralo odpovedati oziroma v nedoločno prihodnost premakniti jubilejni, 50. Teden slovenske drame. Izredne razmere pa niso onemogočile razglasitve nominirancev za letošnjo nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo in za nagrado za mladega dramatika.
Žirija se je letos zamenjala, zdaj jo sestavljajo Matej Bogataj (predsednik), Srečko Fišer in Amelia Kraigher. Žirija je letos prebrala enainštirideset besedil za nagrado Slavka Gruma in šestnajst besedil v kategoriji za mladega dramatika. Za nagrado Slavka Gruma je nominirala naslednja besedila: Izkoristi in zavrzi me Ize Strehar, Naše skladišče Tjaše Mislej, rabljena roba Simone Semenič, Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka ter Vse OK Simone Hamer.
Socialne teme obravnavane površno in od zgoraj
Žirija je v svojem poročilu evidentirala prevladujoče trende in jih tudi že kritično analizirala, besedilo je res vredno branja in priporočljivo za nadaljnje uporabe, dobili smo tako rekoč rezime "napak slovenskega dramskega pisanja". "Opažamo, da je dramska bera pestra in razgibana, prisotni so vsi dramski žanri, od drastične pokopališke komedije do predelav iz tradicije ali iz zgodovine (po)znanih motivov in situacij, od Don Juana do Turandot, nastopajo zgodovinske osebe, drame pa so pritrjevalne, afirmativne do zgodovinskih dejstev in jih ne poskušajo prevrednotiti. Pogoste so navezave na antiko, na primer posodobljen motiv Ojdipa, spisan v obliki zapletene kriminalke, nekatere drame so izrazito alegorične in druge spet veristično prizemljene. Slednje tudi prevladujejo, prav tako je opazno široko zanimanje za socialno problematiko, ki se kaže v opisih monotonega in izčrpavajočega dela v napol zaporniških ali taboriščnih pogojih, opazna je še osredotočenost na nekakšen novodobni proletariat, kakor ga predstavljajo vsi tisti, ki so tako ali drugače vpeti v prodajo, premeščanje, skladiščenje proizvodov," je začela žirija.
A je takoj nadaljevala tudi že s pomislekom: "Vendar se nam je pogosto zazdelo, da se socialnih tem in zaostrenih delovnih pogojev drame ne lotevajo samo zato, ker socialna varnost vse bolj izginja in je obilje pač hierarhično in piramidno namenjeno le peščici, ki ima tudi zares politično in družbeno moč, temveč se jih lotevajo tudi zaradi ugajanja pričakovanjem naslovnikom. Pri tem ugotavljamo, da so socialne teme pogosto obravnavane nekako površno in od zgoraj, brez stika s stanjem na terenu in brez globljega vpogleda v usode odrinjenih in izkoriščanih.
Seveda pa konflikti niso omejeni samo na tiste med prekarci, temi sodobnimi dninarji, in med delodajalci, od katerih pogosto vidimo le njihove hierarhično nižje predstavnike, razne priganjače in delovodje, temveč se zagatna situacija kaže tudi v njihovih medsebojnih odnosih, vsak je proti vsem in zato vsakršna pozornost in empatija, ki nista izginili iz dramatike, še toliko bolj zasijeta."
Avtorji obvladajo tehnike, ne pa vsebine (in jezika)
Žirija nadalje opaža, da se drame precej pogosto ukvarjajo s samim pisanjem, z lastnimi pravili in njihovim kršenjem, "kar je posledica dejstva, da so avtorji pogosto vešči različnih tehnik pisanja, manj spretni pa so v prepoznavanju velikih tem". Te, kadar nastopijo, so pogosto izpisane površno in neustrezno, kot da bi se spretnost pri pisanju in najdenje ustreznih tem nekoliko razhajala. Pogosti so prizori nasilja, tudi spolnega, in opaziti je, da postajajo tudi čustva, če že ne odsotna ali potlačena, vse bolj razpoložljiva, pragmatična; s tem ustrezajo trženju in prodaji vsega.
Mestoma smo opazili nizko stopnjo obvladovanja jezika, ne le slovnice in pravopisa, večji problem je premajhna pozornost na jezikovne razsežnosti, jezikovno karakterizacijo govorcev. Dialekti in drugi substandardni govori so sicer uporabljeni precej pogosto, a zdi se, da nemalokrat v prostodušnem prepričanju, da je z njimi dialog avtomatično pristnejši."
Delavniška mlada dramatika
Besedila izkazujejo pestrost dramskih pristopov, ob veristični in bolj linearni dramatiki so tu kompozicijsko okretna dela, ki z mešanjem različnih ravni dramskega dogajanja lovijo tisto neubesedljivo, družbeno in za posameznike pereče, kar seveda hkrati kaže, da del slovenske dramatike stopa vštric z vsemi tendencami, od narativnosti do različnih in razgibanih oblik potujevanja, ki so prisotne tudi pri velikih imenih sodobne evropske dramatike, so še zapisali.
Opažajo še, da vse več besedil mladih dramatikov nastaja v okviru raznih delavnic in tečajev dramskega pisanja. "Zato smo bili razočarani nad večino besedil, ki so prispela na natečaj za mladega dramatika. Bolj kot veščina v teh besedilih prevladuje želja po izpovedi, enkrat gre za spolno orientacijo, drugič za razkrivanje področij družbene neenakosti in patologije. Kljub temu pa so redke igre ta razmeroma nizek nivo prebile in uspele predstaviti nove glasove in pristope," so zaključili.
Iza Strehar: Izkoristi in zavrzi me
"Dve sestri in dva fanta, vsi v dvajsetih, si za popestritev vsakdana, hitrih in neobveznih kopulacij, drog in alkohola omislijo dodatno zabavo: na literarnem večeru bodo stopili v stik s pesnikom iz zakotja, da bi se neposredno in od blizu naslajali nad njegovim pesnjenjem. Dejan, pesnik, namreč piše o mrtvih in o junaštvu, skozi mračne pesniške podobe poskuša ustvariti angažiran odnos do sveta in opozarjati na kri in nasilje, ki sta se v svetu, v katerem bivajo, skrila in potuhnila. A druščina po literarnem večeru doživi prometno nesrečo, avto je uničen, to pa sproži medsebojno obračunavanje, ki razkrije, kako protagonisti delujejo: vsak je proti vsem ..."
Tjaša Mislej: Naše skladišče
"Štiri ženske delajo v skladišču ogromne trgovine. Pogovarjajo se o delu in še več o drugem: vsaka ima svojo zgodbo, svoje sreče in nesreče, svoje upe in strahove. Bojijo se, da ne bo prišla šefica in jih zalotila pri bogvekakšni delovni nedisciplini; ali da s seboj pripelje celo direktorja, ki zna govoriti le o optimizaciji, kar je druga beseda za odpuščanje. Skratka, socialna drama. Samo, da je v resnici smešna. Potemtakem komedija? Pravzaprav res, mogoče celo farsa, le da je v bistvu žalostna. Realistična? Dovolj, da je absurdna. Iz našega okolja in časa? Iz našega, čeprav je tako rekoč utopija. In sicer bolj negativna, distopija, kot se dandanes reče po amerikansko ..."
Simona Semenič: Rabljena roba
"Potrpežljivo, vse do konca, do zadnjega diha, vsi z bralcem/gledalcem vred upajo na čudež, kajti samo čudež lahko reši mlado punco, ki jo pripeljejo v bolnišnico po prometni nesreči. Njej je čudež že to, da se je odpravljala na zmenek, in tudi sicer imajo vse vpletene z zmenki skoraj več opravka kot z reševanjem; skoraj toliko kot s pričakovanjem čudeža. Ker so tudi zmenki čudežni, kadar gre za Janeza, ime je seveda generično, on ima najlepšega tiča na svetu, pravi ena od očividk, in z njim so obsedene in okoli njega se prekrivajo skrivnostne zgodbe na kliniki ob nesreči in pričakovanju čudeža prepletenih. Rabljena roba je igra o prepletajočih se ženskih usodah, o njihovih poželenjih, o izrabljenosti, utrujenosti materiala in minevanju ..."
Katarina Morano in Žiga Divjak: Sedem dni
"Besedilo Sedem dni je niz sedmih zgodb in situacij, ki so organizirane kot dnevi v tednu, kar kaže določeno zaključenost in ponovljivost; dramski fragmenti si sledijo od priprave na nov krog dela in zaključijo s tistim, zaradi česar sploh delamo, kar delamo, torej s prostočasnimi in razvedrilnimi opravili. Niz epizod iz vsakdana oziroma omnibus sledi različnim življenjskim obdobjem, od mladega para, ki išče najemniško stanovanje zase in za prihajajoči naraščaj, prek živčnega zloma nekdanjega mojstra varilstva, ki zdaj našemljen v kravo animira otroke v nakupovalnem središču, in frenetične izpovedi preobremenjenega kreativca, ki mu ne gre in ga stiskajo roki ... Brat in njegova v tujino preseljena sestra ob usodi stare psice ugotavljata, da se je svet postaral in razpršil, medtem ko družinski izlet razkrije nefunkcionalnost družine ..."
Simona Hamer: Vse ok
"Vse OK je igra o delovnem kolektivu na obveznem neobveznem druženju, ki naj bi ga izklesalo v homogeno in kompaktno skupino, v učinkovit delovni stroj z zamenljivimi deli. V ta namen se v tistem času, ki mu je težko reči delovni, manjkati pa tudi ne smeš, namenijo v sobo pobega. Kjer se zgodi marsikaj; ne le, da morajo reševati naloge, zaradi nespretnega hišnika zmanjka tudi elektrike, in ker začnejo nekateri med njimi petkovo veseljačenje že v tem službenem podaljšku in pretiravajo z vnosom, se vsa vnaprej napeta situacija še zaostruje ..."