Gostovanje gledališča LDM Novaya scena iz Sankt Peterburga je napovedovalo zanimivo svežino, saj muzikalov iz tega dela sveta (in govornega območja) še nismo imeli priložnost videti pri nas.
Značilnosti obeh predstav, s katerima se je predstavilo trenutno eno najpopularnejših ruskih glasbenih gledališč, so bile obdelava velikih literarnih del, ki nosijo filozofsko-ezoterični pridih, spektakularnost in upoštevanje preizkušenih formul sodobnih muzikalov v dramaturški formi, plesnih elementih in glasbi. Kljub skupnim točkam je bila razlika med predstavama Onjeginov demon ter Mojster in Margareta zelo očitna, v prid drugi. Priredba slavnega Puškinovega romana je bila atraktivna in zanimiva zgolj na prvi pogled, uprizoritev Bulgakovove zgodbe o večnem boju med Dobrim in Zlim pa je dokazala pričakovan profesionalni nivo in ustvarjalnost ter navdušila s kompleksno čarobnostjo.
Prazno skomercializirani Onjegin
Scena s ploskovno projekcijo spreminjajočega se ozadja je delovala dokaj prazno in neprepričljivo, še posebej ob napovedi "posebnega 3D-spektakla". Režijski koncept Onjeginove dvojnosti oziroma notranje razpetosti bi moral biti učinkovit, a zaradi na silo skomponirane glasbe in površno nametanim komercialnim šablonam nikakor ni mogel zaživeti. Melodije so bile prazne, neposrečeno izmenjujoče se med poskusom dramske liričnosti, kabarejske spogledljivosti, neumestnega rapanja in etno obarvane lahkotnosti. Moteče (in ceneno preračunljivo) je bilo tudi ponavljanje prepoznavnega motiva iz Labodjega jezera P. I. Čajkovskega, natančneje njegovih prvih šestih tonov.
Tudi spoj likov oziroma igralcev je deloval prazno in nehomogeno. Ivan Ožogin kot Onjegin je bil medel, njegov glas v višjih legah opazno zategnjen. Anton Avdejev je kot Lenski izstopal z izrednimi višinami, a je deloval kot iz povsem drugega filma. Alina Atlasova je kot Tatjana delovala privlačno in pevsko ustrezno, a premalo krhko, vsled koreografije (še posebej v družbi demonskega spremstva) mestoma skoraj ceneno. Natalia Fireman kot Olga in Manana Gogitice kot varuška (doživeto odpet song o hudičku) sta kljub manjšima vlogama delovali še najbolj verodostojno. Tudi korektno izvedena nema plesna vloga postavnega Sergeja Hudjakova ni pripomogla k boljšemu skupnemu vtisu.
Dovršena Mojster in Margareta
Povsem drugačen je bil vtis po ogledu druge uprizoritve, ki jo je prav tako režirala Sofia Streisand. Tako karakterizacija likov kot glasba, dramaturška struktura in vizualna podoba so bile navdušujoče. Celo do te mere, da smo gledalci na četrtkovi predstavi zatopljeno vztrajali do konca, pa čeprav so večino drugega dejanja na nas padale dežne kaplje. Kot bi tudi vreme demonstriralo moč (nad)naravnih sil, osnovne teme Mojstra in Margarete. Uprizoritve te duhovito obscene in filozofsko obarvane literarne mojstrovine dvajsetega stoletja, katere izida Mihail Bulgakov žal ni dočakal, saj je bilo zaradi cenzure izdano več kot petindvajset let po njegovi smrti.
Osnovno gonilo dogajanja je utelešeno v mračno gotskem Wolandu in njegovi večni dilemi "Kako naj prekosim Boga?". Z markantno pojavnostjo in pevsko-igralskimi sposobnostmi ga je prepričljivo upodobil Grigorij Novicki. Kot nekakšen Dantejevski vodič po človeški zgodovini, krmar med strahom in ljubeznijo, je uokvirjal raznolike glasbene točke in usode likov, poznanih iz ruske literarne zakladnice in širšega bibličnega konteksta. Njegov preizkus (oziroma poskus osvojitve) nedolžne Margarete v podobi odlične Teone Dolnikove je bil obogaten z vsemi scenskimi atributi in domišljenim sosledjem scen v razponu od fantazijskih preko burleskno filmskih in zgodovinsko obarvanih do posodobljeno univerzalnih.
Prav vizualni elementi so zaradi učinkovitih večplastnih projekcij, zgledno sinhroniziranih z odrskim dogajanjem, pričarali potrebno iluzijo. Tako uvodno gotsko mističnost kot ustrezno real(istič)nost različnih zgodovinskih obdobij. Zaradi njih so bili prehodi med vzporednimi zgodbami – Berliozova smrt, nastanek (in uničenje) Mojstrovega romana, njegovo bivanje v norišnici in razmerje z Margareto, Pilatova obsodba (in kasnejše priznanje) Ješue oziroma Jezusa iz Nazareta, zaključni ples v moskovskem dvorcu – nemoteči in povsem organski. Ter ustrezno dramaturško stopnjevani. K njihovi polni izraznosti so pripomogli tudi vsi drugi igralci/pevci. Med njimi Anton Avdejev kot Mojster/Ješua (ki se je izkazal v povsem drugačni, boljši luči, kot dva dni poprej), Vijačeslav Štips kot oblastni, a kasneje spreobrnjeni Poncij Pilat, Roman Nikitin kot zarotniški Kajfa (in Azazello), Natalia Fireman kot nesrečna Frida ter Artem Jakovljev (maček Behemat), Oleg Kalabev (Korovjev), Marija Lagackaja-Zimina (Hella) kot Wolandovo zabavljaško demonsko spremstvo.
Zaključek v klasičnem duhu
Festival se bo v prihodnjih dnevih zaključil v klasičnem stilu. Po današnjem koncertu orkestra Mariinskega gledališča z deli Rahmaninova, Šostakoviča, Ravela in Debussyja bo v sredo in četrtek na sporedu Verdijeva Traviata v izvedbi gledališča Regino iz Torina, prihodnji torek gala baletni koncert izjemne primabalerine gledališča Boljšoj Svetlane Zakharove, prihodnji četrtek pa bomo na sklepni prireditvi lahko prisluhnili Izraelskemu simfoničnemu orkestru pod vodstvom slovitega Zubina Mehte, ki se s to turnejo poslavlja od dirigentskega podija.
Katastrofalni podnapisi
Namestitev prikazovalnikov na oba skrajna robova in čisto na vrh centralnega portala je bila skrajno neugodna, saj gledalec (razen iz zadnjih vrst parterja) nikakor ni mogel sočasno spremljati dogajanja in brati pod- oziroma nadnapisov. Še bolj neprimerna oziroma nedopustna pa je bila njihova izvedba. Prevod in priredba sta bila pri obeh predstavah vsebinsko izredno površna in moteče neusklajena. Težko je odpustiti že očitne prevajalske nerodnosti oziroma napake, kot recimo "zlomila si mi prsi" (namesto "srce") ali "čarna zvezda" (namesto "čarobna"), ter uporabo arhaičnih izrazov, ki prej zmedejo kot pomagajo pri hitrem razumevanju (hladetina, mahovnice, kadrilja …), še težje pa njihovo časovno (ne)usklajenost. Izgledalo je, kot da tisti, ki je skrbel za njihovo predvajanje, ni imel kaj dosti pojma o vsebini (in glasbeni partituri), kaj šele o ruskem in slovenskem jeziku. Ali pa je imel zgolj izredno omejene ročne spretnosti. Manjkajoči (neprevedeni) segmenti, v nedogled zastajajoči posamezni stavki, ki že zdavnaj niso ustrezali govorjenemu oziroma petemu besedilu ali pa so bili potem na hitro "preklikani", so prej motili kot pomagali pri razumevanju. Gledalec je lažje sledil predstavi, če se je zanašal zgolj na fonetično podobnost ruskega in slovenskega jezika ter ignoriral moteči prevajalski zmazek. Da se razumemo, pohvalno je pripeljati tujejezične predstave, samo pri tem je očitno treba vložiti malo več napora.
