V operah advokat prezrtih in preganjanih

Nagrada Prešernovega sklada je prišla po obsežnem opusu desetih oper, kar je ne le v domačih, ampak v mednarodnih razmerah pravi podvig. Kako dojemate končno priznanje doma? Znani ste po brezkompromisnem opusu, so zapisali že ob podelitvi Kozinove nagrade pred tremi leti. Kaj pomeni brezkompromisnost v vašem primeru?
"Zagotovo noben polnokrvni umetnik ne ustvarja z namenom, da bi bil nagrajen, priznan ali da bi si pridobil družbeni ugled. Nasprotno, skozi dosledno zvestobo svojemu umetniškemu kredu je pogosto primoran svojemu času in družbenemu okolju nastavljati zrcalo pred obraz in skozi brezkompromisno kritiko družbenih razmer deluje na videz ravno v nasprotni smeri od prej omenjenega. Pa vendar brez priznanja in razumevanja za svoja umetniška dela s strani družbenega okolja kot umetnik težko obstane. V tem smislu bi se dalo razumeti brezkompromisno držo, ki naj bi se pripisovala mojemu opusu. Kot popolna predanost človeškim in umetniškim idealom ter ustvarjanju boljšega, lepšega sveta skozi uresničevanje humanističnega izročila.
Nagrada Prešernovega sklada za izjemne dosežke v kulturi mi neizmerno veliko pomeni. Ne samo v smislu družbenega priznanja, temveč tudi v smislu, da si znotraj svojega kulturnega in družbenega okolja končno sprejet, da to okolje prepozna pomen tvojega opusa."
Če preučujemo librete vaših oper, ste, kot sami pravite, ''advokat prezrtih, zaničevanih, neupoštevanih in preganjanih umetnikov''. Vaši operi Pesnik in upornik o Francetu Balantiču in Ada o Adi Škerl sta primer tega. Tudi vaša, v mednarodnem prostoru prvonagrajena opera Kriton in kasneje še Apologija se ukvarjata z usodo Sokrata. Skratka – zahtevne, z literaturo in filozofijo močno povezane predloge?
"Že od opere Pesnik in upornik, ki izhaja iz tragične usode pesnika Franceta Balantiča, se ukvarjam s tematiko prezrtih, neupoštevanih in preganjanih umetnikov. Skozi opero Pierrot in Pierrette sem si prizadeval vzbuditi pozornost za premalo upoštevani dramski prvenec Slavka Gruma z istim naslovom, mogoče najdlje v omenjenih prizadevanjih pa sem posegel v operi Ada na besedilo Iva Svetine. Usoda Ade Škerl, začetnice intimistične poezije takoj po drugi svetovni vojni, ki je ustvarjala v času in razmerah, ki ji niso bile naklonjene, skriva v sebi tragiko brez primere, ne samo znotraj slovenske književnosti. V sklop oper, ki se ne ukvarjajo neposredno s tragično usodo umetnikov ali umetnosti same, pa sodijo opere, ki črpajo snov za svoja literarna izhodišča v več kot dva tisoč let oddaljeni antiki in skušajo vsečloveška in večna vprašanja prestaviti v dogajanje sodobnega sveta v smislu močne družbenopolitične angažiranosti. Tako filozofska opera Kriton, prvonagrajeno delo mednarodnega tekmovanja v operni kompoziciji Johan-Joseph-Fux v Gradcu leta 2000, v 'dvojčku' s kasneje napisano Apologijo, kot tudi Antigona, na libreto Jurija Součka po kultni drami Antigona Dominika Smoleta. Antigona je doživela praizvedbo v koncertni obliki na Slovenskih glasbenih dnevih lani aprila pod taktirko Simona Krečiča, s simfoniki Radia Slovenija in s solisti iz ljubljanske Opere. Osnovna ideja, razklanost Antigone med izbiro biti poslušen družbenim normam ali slediti višjim moralno etičnim načelom in pokopati truplo brata Polinejka, tudi mene kot ustvarjalca ni mogla pustiti ravnodušnega."