Vse Aleksandrino delovanje, življenje, vizije in sanje je nemogoče zajeti v le nekaj vrstic ali strani. Oziroma izjemno težko. Kajti nemogoče je beseda, ki je ni poznala. Tudi odgovor "ne" ni bil pravilen.
Aleksandra Kostič je bila in v številnih srcih še vedno je oseba številnih nazivov, vlog in ekspertiz; in to ne samo na papirju. Ali platnu. Ona je te vloge, od zasebnih do poslovnih, resnično živela in vanje vložila vso energijo, saj je natančno vedela, kakšen zaključek oziroma rezultat si želi. Energija, ki jo je iz dneva v dan, iz projekta v projekt, iz razstave v razstavo gnala naprej, je bila mnogostranska in večplastna.
Tisti, ki smo z njo preživeli tako številne vzpone kot tudi kakšen redek padec, smo lahko ves ta silni elan spremljali tudi od blizu. In se učili. In tudi naučili. Ko si nekaj naredil in si bil mnenja, da je to najbolje, kar v tistem trenutku zmoreš, je Aleksandra menila, da še enkrat pregledaš in malo razmisliš, znala pa je postreči tudi z nasvetom in komentarjem. Kar začudil si se, ko si opravil bolje. "Vidiš?" je rekla. In imela je prav.
Biti zgolj tehnično podkovan strokovnjak, teoretik, papirnati vodja ni dovolj. Na nobenem področju, še posebno pa ne na področju kulture in umetnosti. Brez srca in njegove srčnosti ne gre in to je nekaj, kar je Aleksandri izredno dobro uspevalo – z občutkom spretne vrvohodke je pogumno lovila ravnotežje med trenutki resnosti in strogosti, vztrajnosti in kompromisnih rešitev ter med trenutki sočutja, poslušanja, razumevanja in splošnim občutkom za sočloveka ali člana kolektiva. Večkrat je izpostavila ravno to dvojnost, ki je še kako nujna za dolgoročno prijetne in pristne odnose med vsemi nami. In imela je prav.
Ponedeljkovi včasih maratonski kolegiji, debate po koncu delovnika, edinstven čut in smisel za humor – vse, kar smo počeli skupaj, bomo sedaj morali brez tebe. Verjemi, dali bomo vse od sebe, tako kot si to počela ti. S tvojimi besedami: "špeglali se bomo". Kajti ta "špegl", to ogledalo, ki si nam ga pustila, je povednejše kot marsikatera beseda. In upamo, da boš nekoč ponosna na nas, tako kot smo mi ponosni nate. Iz srca hvala.
Kibla je bila, je in bo tvoja velika mojstrovina. Neverjetne napore si vložila v razvoj ene največjih kulturnih institucij v Sloveniji in želela si si, da ta zgodba nima konca, da uspešno tlakuje poti, orje ledine in predstavlja sliko, katere največji slikar si bila prav ti, naša Sandra. In imaš prav. Spet.
Vedno tvoji,
kiblaši
