Boris Paternu
V Trstu je 26. novembra umrl akademik Boris Paternu. Doktor literarnih znanosti, redni profesor za zgodovino slovenske književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je bil več kot štiri desetletja član SAZU, pa ambasador RS v znanosti, častni doktor Univerze na Primorskem, zaslužni profesor ljubljanske univerze. Sodil je v najmočnejšo generacijo slovenistov, ki je obvladovala stroko s sodobnimi, tipološkimi pristopi namesto arbitrarnih analitičnih obravnav in v javnosti nastopala kot vplivni kolektiv, ki še danes vzbuja spoštovanje mnogih generacij - ne le slovenistov. To so bili Franc Zadravec, Jože Koruza, Helga Glušič, Boris Paternu in edini še živeči - Matjaž Kmecl. Njihovo skupinsko obsežno delo Slovenska književnost 1945-1965 v dveh knjigah, z dodano Slovensko liriko, katerega glavni motor je bil prav dr. Paternu, je še danes relevanten in sistematičen pregled vsega vrednega v tukajšnji književnosti. Omenjena peterica literaturologov ljubljanske slovenistike je že v začetku 60. let prejšnjega stoletja z vnosom novih aktualnih smeri literarne vede - eksistencializmom, novo hermenevtiko, strukturalizmom in recepcijsko teorijo - prevrednotila dotedanjo pozitivistično literarno vedo z odprtostjo in novo senzibiliteto. Poosebljali so temeljni odmik od tradicionalne paradigme slovenske literarne zgodovine.
Paternujevo tipologijo slovenske književnosti smo študentje slovenistike uporabljali kot magno charto. Radi smo študirali njegove Poglede na slovensko književnost, smeri in sloge slovenske književnosti od reformacije do sodobnosti, njegove študije Prešerna, Jenka, Tomaža Šalamuna ... Celo izpiti pri njem so bili nekaj posebnega. Posvetil se je vsakomur in zanimalo ga je zmeraj več od tega, kar je povedal na predavanjih. Izpitne debate z njim so bile sproščene in predvsem izjemno spoštljive z njegove strani, z neko nagajivo radovednostjo, predvsem pa uglajenostjo je pristopal k vsem. Redka lastnost, edinstvena pravzaprav. Njegovih prešernoslovnih predavanj so se udeleževali množično, tudi neslovenisti. Njegova predavanja so bila tudi retorično izjemna.
Paternu je problemsko pozornost usmerjal k nastajanju literature kot osamosvajajoče se umetnosti, z estetsko funkcijo kot bistveno, v posebnih, močno zavrtih pogojih družbene in duhovne zgodovine Slovencev. Usoda slovenskega pesnika znotraj lastnega naroda je, kot je v svojih študijah slovenske poezije zastavil Paternu, zanihala v glavnem med dvema v bistvu enako nečloveškima poloma: med žrtvijo in mitom. Prvo je bilo pesniku po navadi podarjeno za čas življenja, drugo po smrti.
Paternujeva samostojna dela so med drugim Slovenska proza do moderne, Slovenska literarna kritika pred Levstikom, Estetske osnove Levstikove literarne kritike, Pogledi na slovensko književnost I, II, Obdobja in slogi v slovenski književnost, Modeli slovenske literarne kritike (od začetka do 20. stoletja), France Prešeren 1800-1849, Od ekspresionizma do postmodernizma. Z mnogimi generacijami študentov je realiziral večletni projekt raziskav Slovensko pesništvo upora 1941-1945 v štirih knjigah. Objavljal je v mnogih tujih revijah, predaval na petnajstih tujih univerzah.
Rodil se je v Predgradu pri Črnomlju. Oče je bil državni uradnik in nenehno so se selili. Srednje šolanje je začel v Zagrebu, nadaljeval v Murski Soboti, Mariboru in nazadnje v Kranju, kjer je leta 1946 maturiral. Leta 1951 je diplomiral na oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete, leta 1960 pa doktoriral iz literarnih znanost.
V intervjuju za Večerovo prilogo V soboto, ki sva ga z njim in njegovo partnerico dr. Marijo Pirjevec, tržaško slovenistko, ob Prešernovem dnevu leta 2015 naredili z Darko Zvonar Predan na Opčinah pri Trstu, je med drugim dejal: "Sam razumem uporništvo in prilagoditev kot dve temeljni črti slovenske zgodovine. Najbrž bi brez tega podlegli. Prešeren je duhovna gverila. Lok je razpon od upanja, hrepenenja prek brezupa, popolnega poraza do vztrajanja, resignacije, kljubovanja. Prešernova filozofija kljubovanja v najhujših situacijah nam je danes zelo potrebna. In na tem mestu nam manjka Prešerna, na tej točki ga premalo poznamo. Dobra kultura se ne postara. Prešeren ni mrtev."
Mit o Slovencih kot narodu pesnikov je inteligentno spodbijal: "O Slovencih se res govori kot o narodu pesnikov, a ni res. Slovenci imajo sicer veliko pesnikov, a dobro prenesejo predvsem povprečne, zelo slabo pa velike. Velike pesnike so vedno uničevali, zelo pa so uspevali tisti, ki so tolažilno, ljudem primerno in včasih tudi lepo pisali. Tri temeljne ideologije so blokirale slovensko književnost: verski moralizem - leta 1884 je Mahnič obsodil Prešerna, češ, pustite ga, to je strup; nacionalni moralizem - ni samo Mahnič obsodil Gregorčiča, tudi Levec je obsodil njegov notranji konflikt; in pa razredni, socialistični moralizem. Treba je reči, da sta največjo količino inovacij v slovensko poezijo prispevala Prešeren in potem Kosovel …"
Privilegij je bil biti njegov študent.
