Številne opere izpod peresa Giuseppeja Verdija, v mnogočem ključne za formiranje italijanske narodne zavesti in tudi klasičnega ottocentovskega opernega repertoarja (ki predstavlja enega najbolj pomembnih poglavij te 400 let stare zvrsti), imamo danes (pre)pogosto za samoumevne. Zdi se, da vsa operna gledališča, tudi najbolj provincialna, že tradicionalno posegajo po Verdijevih operah, ki tako ne predstavljajo eksotike v nobenem evropskem okolju. In nič drugače ni niti v Mariboru, kjer ljubitelji Verdijevih glasbeno-scenskih spektaklov v njih uživajo že desetletja. Pa vendar Verdijev opus obsega tudi dela, ki niso tako pogosto na sporedih. To pogosto nima neposredne zveze s samo glasbeno podobo in kvaliteto dela, temveč bolj s faktorji, kot so dostopnost, poslušljivost ali aktualnost - kriteriji, ki se jih sicer z lahkoto da relativizirati in jim zanikati veljavnost.
Zato prva postavitev Verdijeve opere Simon Boccanegra v zgodovini mariborskega opernega gledališča predstavlja ne le zgodovinski trenutek, temveč predvsem izziv, organizacijski in izvajalski podvig in do neke mere tudi riziko za samo operno hišo. Zgodba te resne, z zgodovinsko in ljubezensko tematiko prežete opere se je začela s serijo neuspešnih izvedb, vključno s krstno. Izjemne glasbene kvalitete te temačne drame, ki odslikava intimne odnose med posamezniki, katerih usode narekujejo krute spletke politične realnosti in zgodovinskih naključij, so bile zares prepoznane šele desetletja po nastanku opere.
Kako so se ansambli in solisti SNG Opere in Baleta Maribor spopadli z izzivom, imenovanim Simon Boccanegra, smo lahko ocenili na krstni izvedbi te nove predstave, ki jo je mariborska Opera priredila v petek, 7. februarja. Režijo in scenografijo podpisuje Arnaud Bernard, sicer violinist - diplomant konservatorija v Strasbourgu, ki že tri desetletja oblikuje izjemno cenjene operne predstave v gledališčih, kot so Covent Garden (London), Metropolitanska opera (New York), La Fenice (Benetke), Teatro Massimo (Palermo), Nova moskovska opera, Finska nacionalna opera in Praško nacionalno gledališče. Za mariborsko opero je že režiral Puccinijevo La Bohème leta 2017. V sodelovanju s kostumografinjo Marianno Stransko sta ustvarila skladno in sugestivno vizualno podobo, ki zgodovinskega motiva opere, sicer postavljenega v Genovo v 14. stoletju, ne opredeljuje zelo izrazito, vsekakor pa ga ne skuša "aktualizirati" s kakršnimikoli avantgardnimi posegi, kot je na primer postavljanje dogajanja v današnji čas. To aktualnost Simona Boccanegre so prepustili delu samemu, ki naj spregovori z lastnimi verbalnimi in glasbenimi sredstvi, kar je z režijskega vidika izjemno spoštljivo in hkrati pogumno.
Opozoriti je treba predvsem na izjemno posrečeno zasedbo treh vodilnih vlog, ki pa so le zablestele nad sicer zelo solidnim povprečjem
