Kot literarna kritičarka sem povabilo k sodelovanju v žiriji za nagrado Večernica sprejela z odkritim veseljem in hkrati z nekakšnim prikritim strahospoštovanjem. Presojanje o kakovosti knjig je odgovorna naloga, v ozadju katere se pogosto huli strah, da ne bi kakšni knjigi, ali raje - kakšni zgodbi, delali krivice. Vrednotenje je vendarle tudi subjektivno dejanje, ki nikakor ni odvisno le od predmeta obravnave. Seveda obstajajo literarnoteoretske kategorije in estetski kriteriji, ki služijo kot okvir za kategorizacijo, kljub vsemu pa je znaten del odvisen od bralčeve "notranje knjige" in njegovega izkušenjskega horizonta.
Kot vemo, Hamleta med afriškimi domorodci berejo precej drugače kot pri nas; vsakdo namreč s seboj nosi malho svoje kolektivne in individualne zavesti, preteklosti, naroda in kulture. Te malhe ne moremo pustiti pred vrati zgodbe. Vsakdo, ki je večkrat bral isto knjigo, zagotovo ve, kako je vsakokratno branje edinstveno dejanje, katerega izkupiček ni vselej enak, kljub temu pa brez izjeme obogati. Bralci in knjige se družimo v prijetnem neskončnem dialogu, v domišljijskem krogu vzajemnega sovplivanja, zato lahko zgolj pritrdimo Borgesovi misli: "Knjiga je nekaj več kot besedna struktura. Je dialog, ki ga vzpostavi z bralcem. Ta dialog je neskončen, književnost je neizčrpna, in to zaradi zelo preprostega razloga - ker je vsaka knjiga taka. Knjiga ni stvar brez komunikacije; je razmerje, je opora neštetih razmerij." Kako spodbuditi mlade bralce, da bi pogumno vstopali v ta neskončni domišljijski dialog, je že drugo vprašanje, vsekakor pa je za vse promotorje branja pomembno zavedanje, da pri branju ni bistveno učenje o zgodbi, temveč njeno doživljanje.
Ljubezen do knjig se lahko v človeka prikrade na različne načine. Prvi korak je zagotovo ta, da imamo knjige (ali vsaj nekaj knjig) na dosegu roke, in prav leto 2020 je v času zaprtja javnih knjižnic vrglo novo luč na naše domače knjižne zakladnice. V naslednjem koraku je knjigo dobro vzeti v roke, da ne ostane na knjižni polici kot zaprašena svetinja ali nekakšen nedotakljiv umetniški artefakt. Če dobro pomislim, so moje otroštvo najprej in na vsakem koraku spremljale zgodbe. Takšne in drugačne zgodbe za lahko noč, zgodbe za dober dan, zgodbe za dober tek. In tista o skorji kruha pa o ptici in čudežni žlici. In tista o drugem svetu, v katerega vstopiš skozi luknjico v pokrovu sosedovega vodnjaka. Tako, se mi zdi, se je v meni prebudil apetit za zgodbe, od tod pa je le še stopicljaj do tega, da se sam, brez spremstva, podaš med platnice.
Pomen raznih priročniških in kritiških izborov ter nagrad, kot je večernica, vidim tudi in predvsem v tem, da služijo kot dobronamerni smerokaz mladim (in odraslim) bralcem, ki usmerja h kakovostni literaturi. Seveda pa v to območje ne sodijo zgolj v ožji izbor nominirana dela, temveč tudi tista, ki so predlagana za vsakoletno večerničino razstavo. To so knjige, ki, kot velja za odlično otroško in mladinsko literaturo nasploh, nagovarjajo tako mlade kot tudi odrasle bralce. Ki svoje teme pred bralci razgrinjajo kompleksno in večplastno, pa naj gre za slikanice, kratke zgodbe, pesmi ali romane. Takšne knjige bralce spretno in nevsiljivo zvabijo v zavetje svoje zgodbe, da se vanjo vživi in odkrije nek nov, drugačen svet, v katerem odkriva dragocenosti, ki bi mu sicer ostale skrite ...
Torej, sodelovanje v žiriji za nagrado Večernica je vsekakor odgovorno delo, pa vendar, kaj je lepšega kot prebirati spretno zapisane zgodbe, razpravljati o dobrih knjigah in okušati letino preteklega leta? Leto 2020 je bilo rodovitno in je ponudilo bero odličnih del, s katerimi smo se z velikim bralskim apetitom sladkale članice žirije. Prav tako je bilo žanrsko in zvrstno raznoliko: v jagodnem izboru nominirancev so se znašli odlična pesniška zbirka (Barbara Gregorčič Gorenc: Negotove pesmi), iskriva zbirka fantastične kratke proze (Borut Gombač: Skrivnost lebdeče knjige), slogovno in formalno inovativen pustolovski roman (Simona Semenič: Skrivno društvo KRVZ), sklepni del imenitne zgodovinske serije (Sebastijan Pregelj: Zgodbe s konca kamene dobe: Vrnitev) in napeta jamarska pustolovščina (Damijan Šinigoj: Kjer veter spi). Verjamem, da bodo knjige navdušile tudi vas, dragi bralci, zato vas z veseljem vabim med njihove platnice.
