Mednarodni literarni festival Vilenica, ki se bo v soboto zvečer zaključil s podelitvijo nagrade Vilenica srbskemu pisatelju Draganu Velikiću, je gostujoče avtorje izzval, da so spregovorili o pisateljevanju v povezavi z vprašanjem, koliko je v njem avtobiografskega.
O naravi in trendih v avtobiografskem pisanju so letošnji gostujoči avtorji spregovorili v ljubljanskem Cankarjevem domu na okrogli mizi Srednjeevropske pobude, ki so jo v okviru letošnje Vilenice poimenovali Ego in fabula. Moderatorja Andreja Pleterskega je med drugim zanimalo, ali lahko katero od svojih literarnih del označijo za avtobiografsko oziroma kakšni so razlogi, da ne ustvarjajo tako.
Slovenski pisatelj Jasmin B. Frelih za svoja dela ne more trditi, da je "to on", čeprav v njih izhaja iz lastnih čustev in dogodkov. "Avtobiografija naj bi bila govoriti o sebi, a ob tebi so vedno tudi drugi ljudje, ki verjetno ne želijo videti svojega življenja in intimnosti skozi oči drugega." To bi bilo po njegovem mnenju zelo egoistično dejanje ali dejanje maščevanja družbi, ki te vidi drugače, kot se vidiš sam.
Nasprotno je Nataša Kramberger v svoji knjigi Primerljivi hektarji uporabila bolečo izkušnjo svoje družine, za katero je sprva mislila, da je šla predaleč, nato pa jo je vseeno objavila brez dovoljenja, ker je ocenila, da je ta ključna za njeno sporočilo svetu v časih mačehovskega odnosa do narave.
Slovenski avtor v središču Vilenice Esad Babčić se je šalil, da pri pisanju pobegne od ega, ker se ga boji. Ace Mermolja pa se je vprašal, ali je avtobiografija res nekaj avtentičnega ali je nekaj, kar zahteva založnik in pričakuje bralec. Italijanski avtorji Maria Grazia Calandrone, Silvia Bre in Claudio Damiani so menili, da ni mogoče pisati, ne da bi izhajali iz lastnega življenja. Za prvo je vsaka avtobiografija, tudi če je napisana objektivno, le perspektiva resničnosti, za drugo je "gledališki akt sam po sebi", tretjemu pa se zdi nepredstavljivo, da pisal o nečem, kar se mu ni zgodilo. "Moj ego ne gleda navznoter, ampak navzven, kot da bi posnel fotografijo," je dejal Damiani.
Temu je pritrdila tudi Ivana Šojat iz Hrvaške. Čeprav piše pretežno zgodovinske romane, pri katerih se naslanja na dokumente, so njeni liki, da jih opiše psihološko, povzeti iz realnega življenja. Amanda Mihalopulu iz Grčije, Manjola Nasi iz Albanije in Petar Andonovski iz Severne Makedonije so se strinjali, da je meja med avtobiografijo in fikcijo tanka, za prvo je, kot je dejala, avtofikcija edina avtobiografija, v katero verjame. Povsem nasprotno je menil Jonas Lüscher iz Švice, ki prav v literaturi vidi možnost za izmišljotine.
