Vinko Möderndorfer: Lahkotno za bralca, za Andreja pa težka mora

Najprej je bil "feljton" v reviji Pil. Kdaj je postal to, kar je zdaj?
"Vseskozi se mi je zdelo, da o nekaterih temah, ki mučijo najstnike, premalo pišemo. In gotovo so to vprašanja, ki se vrtijo okrog erotike, seksa, če hočete. S tem pa tudi ljubezni. Seveda pa fante ta vprašanja mučijo drugače kot punce. In ko me je urednica Pila Jana Zilkerbach povabila k sodelovanju, se mi je zdelo, da je to priložnost za literarne zapise prav o tej temi. Še posebno, ker je urednica Pila omenila, da najstnike, ki jim je revija namenjena, najbolj zanima prav ljubezen - in seveda tudi spolnost.
Seveda pa sem takoj imel v mislih veliko večjo ambicijo kot zgolj feljtonski zapis. Zdelo se mi je fino, da ne bi ostal samo pri eni zgodbi, ampak da bi problematiko o prvih srečanjih s spolnostjo literarno obdelal s stališča fantov in deklet. Pa ne samo to. Saj je spolnost še kaj drugega kot samo odnos med moškim in žensko. Urednica Pila se je strinjala in tako sem si od vsega začetka sodelovanje z revijo zamislil kot nekakšno trilogijo. In nastale so tri ločene zgodbe, trije najstniški romani: Jaz sem Andrej, Jaz sem Anja, Jaz sem Gaj. Vsi trije romani so v minulih treh letih izhajali v Pilu v nadaljevanjih. O ostalih dveh ne bom govoril, saj še nista izšla kot knjigi. V prvem romanu pa sem se odločil, da bom povedal zgodbo o Andreju, pravzaprav jo bo povedal kar sam Andrej, saj je prvoosebno pripovedovanje mnogo bolj živo in omogoča mlademu bralcu večjo identifikacijo. Ker pa je vsakomesečna objava v reviji le drugačen literaren zapis, sem moral zgodbo kasneje še dodelati, da je iz nje nastal res roman. To sem vedel že od vsega začetka.

To je obdobje, ko je vse problem

Res je presenetljivo, kako se lotite reči, ki so in bi lahko bile hude, pa jih nekako z lahkoto, pa ne ceneno, ne tolažilno razrešite. Se da tudi res tako? Ne brez drame, zato pa brez večjih žrtev?
"Na začetku sem zgodbo zastaviti bolj problemsko, bolj družbeno konfliktno, bolj na široko. Pa sem se potem odločil, da se bom raje osredotočil zgolj na eno samo temo in na eno šolsko leto življenja nekega Andreja. In to na njegovo obdobje med štirinajstim in petnajstim letom. Seveda se je takoj izkazalo, da je to obdobje v resnici samo po sebi zelo konfliktno. Ti konflikti niso zunanje narave, ampak se zelo intenzivno dogajajo znotraj mladega človeka. To je obdobje, ko je vse problem. Ko nič ni v redu. Ko se vse dogaja prvič. Prvo razočaranja, prva ljubezen, prvo izdajstvo, prvo spoznanje, da je treba biti v svetu previden, prva erotika, tudi prva spolnost … Še in še bi lahko našteval. Jaz sem Andrej je na nek način zgodba o hudih dilemah, ki pa se Andreju že naslednje leto ne bodo zdele tako dramatične. Zato je roman tudi humoren. Kajti ko pogledamo nazaj, se včasih moramo prav nasmehniti, kaj vse se nam je v tistih letih zdelo težko in nemogoče in narobe. V tem smislu je roman Jaz sem Andrej res morda lahkoten, vendar samo za bralca, za Andreja je vse skupaj težka mora. To je bilo moje izhodišče."
Ste se prav odločili, da bo v ospredju romana vstop v spolnost - ali je to prišlo samo z odločitvijo o pisanju o ljubezenskih tegobah najstnika?
"Vstop v spolnost se mi zdi eden najpomembnejših trenutkov našega življenja. Od tega trenutka je odvisno, brez pretiravanja, naše prihodnje življenje. Tega se odrasli, ki imamo otroke, premalo zavedamo. Mladi ljudje vstopajo v skrivnost, ki pa ne bi smela biti preveč huda in preveč mistificirana. Zdelo se mi je, morda pri tem romanu bolj kot pri mojem ostalem podobnem pisanju, da se moram v zgodbi spomniti, kako je bilo, ko sem sam doživljal to pomembno obdobje moje mladosti. Kakšne so bile moje tegobe in muke? Morda bom tako kakšnemu mlademu bralcu pomagal prebroditi njegove tegobe in muke. Pri tem pisanju sem imel tudi takšne, skoraj pedagoške namene."

Mladi dvoličnost opazijo in jo posnemajo

Kot da mimogrede se lotite tem, ki so najbrž manjši tabu, kot so bile prej, pa vendar o njih še vedno govorimo z nelagodjem ali predsodki. Se je tega pri diskurzu o spolnosti sploh mogoče znebiti?

Hudo je, če se mladi človek nima s kom pogovoriti o problemih

Med pojavi, ki jih tudi "evidentirate" in iz njih ne delate kakšne velike drame, je pornografija. Vaša junaka sta si že pogledala kak film in si, ko sta si že dovolj blizu, to tudi povesta. Danes je mogoče vse vedeti o tem, kaj se počne s telesom, preden se mladi sploh prvič dotaknejo drugega, preden začutijo, kaj pomeni dotik. Je vpliv pornografije na razvoj mladih ljudi vseeno manj usoden, kot se utegne zdeti?
"Zdelo se mi je pomembno, da spregovorim tudi o tej temi. In to zato, ker je v določenem obdobju mladostništva pornografija skoraj neizogibni del odraščanja. Mislim, da mladi začnejo brskati po pornografskih vsebinah takrat, ko jih to pač zanima. Tega jim ne moremo preprečiti. Seveda ne mislim, da naj bo pornografija popolnoma dostopna. Nikakor. Kakšnega hudega problema pa tudi ne predstavlja. Huje je, če se mlad človek nima s kom pogovoriti o svojih problemih, če mora živeti s skupnosti, kjer ni zaupanja, kjer ni topline … Ampak to so zgodbe za drugačne romane."

Glavni junak določa zgodbo in stil

Kot že omenjeno, Andrejeva mama je pravi naslov za tovrstne težave, za pravo čustveno podporo najstniku pa je tukaj babica. Zelo lep odnos ste izpisali, skoraj vreden samostojnega romana ...
"Mogoče pa bom takšen roman nekoč napisal. Sam sem imel takšno babico. In žal popolnoma drugačno mamo, kot je Andrejeva mama. Sicer pa najstniki in mladostniki velikokrat najdejo z babicami in dedki drugačen, bolj odprt način komuniciranja. Mogoče zaradi tega, ker dedkom in babicam ni treba biti več tečni vzgojitelj ali pa tudi zaradi tega (v to drugo bi rad verjel), ker so starejši modrejši, vidijo več življenja za sabo in zato lažje razumejo življenje, ki prihaja. Kaj vem."