Vlado Žabot: Na plan so prilezli iztirjenci in slaboumneži

Dva mandata je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, med letoma 2003 in 2007. Zaslužen je za uvedbo knjižničnega nadomestila za pisatelje in vplival je na ustanovitev Javne agencije za knjigo. Je dobitnik nagrade Prešernovega sklada, kresnika, katerega pobudnik je bil.
Kako ste preživeli čase samoizolacije? Nastaja kak nov roman?
"Sedaj večino časa preživljam v Prlekiji. Na Šafarskem. Z ženo sva večinoma v prostovoljni samoizolaciji. Kolikor je to mogoče, živiva v ritmu letnih časov, naravnih elementov in rastlin. Namesto ure imava koledar. Vsaj trikrat na mesec greva v Ljubljano. Takrat pa je seveda drugače. Naenkrat se znajdeš v skupini ljudi, ki ti od blizu, polni vročičnega nemira, poskušajo to ali ono razložiti, te o nečem prepričati ali pa se zgolj razburjajo in pametujejo. Vmes ugotavljaš, da se niti med sabo ne znajo poslušati, kaj šele, da bi slišali in dojeli govorico rastlin ali na primer vode, zemlje in večnosti. Včasih z mislijo na Tacitove Anale na vse tisto pripomnim: 'Ja, potem pa bomo zelo dolgo mrtvi.' In se z veseljem vračam v osamo, k pisanju romana Sveti gral. Navdušuje me pisateljski privilegij, ko na primer v Kristusu lahko vidim le velikega, nesrečnega pesnika ljubezni, ko nekje sredi Bukovine v življenje, v zgodbo, v duhovno žive medsebojnosti obujam mrtve vojake in ujetnike iz prve svetovne vojne. Zanimivo se je soočati z njimi."
Končali ste trilogijo z romanom Sveti boj pred dvema letoma. Začeli ste jo z Ljudstvom lunja, nadaljevali s Sveto poroko. Kako je zasnovati tako kompleksno, obsežno delo danes, v času slepil in instantnih variant, ko primanjkuje pozornosti, bralske discipline, tenkočutnosti, človečnosti?
"Ta del mojega opusa odpira veliko duhovnega prostora. O tem ne dvomim. Vanj je vloženo veliko študija in dela. Izpostavljena je pesniška narava slehernika. In človečnosti. Izpostavljeno je tudi dejstvo, da so bogovi različnih kultur in časov v svoji primarnosti človeške pesniške stvaritve. Tudi vse štiri vodilne monoteistične religije našega časa so vzpostavljene na knjigah. Tudi krščanski Bog je vzpostavljen s pesništvom in knjigo. Zanimal me je torej pesniški temelj obstoja človeka, bogov, svetosti in svetega. Vse to pa je bilo od nekdaj zlorabljano za razne politične in institucionalizirane manipulacije, izprijenosti in premnoga klanja.
Posameznih del iz moje trilogije se je lotilo že več prevajalcev. Vendar na prevode še čakam. Tudi z ameriško založbo Dalkey Archive Press imam za izid romana Sveti boj pogodbo že podpisano. Toda odličnemu prevajalcu Rawleyju Grauu, ki mu zaupam, kljub odobrenim sredstvom iz EU in interesu te ugledne založbe, da knjigo izda še letos, prevoda ni uspelo pripraviti. Sedaj se z nekoliko nejevoljnim direktorjem Dalkeyja dogovarjamo za natis v naslednjem letu. Bomo videli. Vsekakor pa v tem času veliko pišem. V taki osami, tišini in v soočenju z naravnim krogotokom, z vesoljem in neskončnostjo mi kaj dosti drugega niti ne preostane."

Ni prvič, da politika umetnika označuje za parazita

Zakaj danes sploh še pisati? Adorno se je spraševal Čemu pesniki po Auschwitzu, danes je to spraševanje vnovič aktualno. Treba je temeljiti na izročilu, kajne? Že dolgo raziskujete mitologije, psihologijo, zgodovino ... Smo se preveč oddaljili od starodavnih mitov?
"Predvsem, ko je težko, je pomembno biti močen. In vztrajen. O moči arhetipov in mitov, ki so identifikacijski elementi človečnosti, in iz teh elementov izvirajoče literature ne dvomim. Pristno literarno, pesniško ustvarjanje je kratko malo tudi danes neločljiv del človečnosti. Čeprav se največkrat zdi, da je v vsakem obdobju velika večina ljudi gluha za stare mite ter literaturo in pesništvo, v resnici ni tako. Vse to je namreč vtkano v duhovni vsakdan slehernika. Tudi zato se vsakdo pogosto zateka v lastno pesniško iluzijo o sebi, o drugem, o svetu, tudi k zgodbam o bogu in hudiču, o peklu in nebesih in o vsem, kar je vmes. Človek je, skratka, duhovno bitje. In potrebuje duhovno hrano. Resda se večina ljudi tudi v tem smislu, torej duhovnem, zelo slabo prehranjuje. Že od nekdaj. Zadovoljujejo se s fast food ponudbo. Z javnimi kuhinjami. Nekateri se niti ne zavedajo, kaj je zdrava, kvalitetna hrana. Zadovoljni so celo z ostanki in odpadki. Ali, kot se reče, s pomijami in otrobi. Obstajajo pa seveda ljudje, ki se cenijo in se dovolj dobro zavedajo pomena zdravega duhovnega prehranjevanja. Taki z veseljem sežejo po kvalitetni, neoporečni hrani. In poskrbijo za tovrstno ozaveščenost svojih otrok. Ne manjka pa niti izbirčnežev in sladokuscev, ki jih lahko zadovolji le najboljše. Seveda pa je ob tem težko poslušati in gledati politike in razne pridigarje, ki si prizadevajo čim več ljudi spraviti k hlevskim jaslim ali svinjskim koritom. In še težje reveže, ki takšnim lopovskim demagogom verjamejo. Duhovno pogovedeno in posvinjeno ljudstvo je pač najlažje upravljati. Za to so si prizadevali na primer fašisti, nacisti in tudi komunisti. To isto pa s poudarjanjem zlaganega domoljubja, s favoriziranjem cenenega zabavljaštva, enoumja in s sovražno nastrojenostjo zoper kvalitetno, raznoliko in pristno kulturno in umetniško ustvarjalnost ter individualno duhovno poglobljenost očitno želi uveljavljati tudi današnja na primer trumpovska, orbanovska, dudovska in janšistična politika."
Kako pa ocenjujete današnjo nestrpnost do vseh drugačnih, pa tudi do umetnikov, ki jih imajo mnogi, tudi na oblasti, za parazite? In kako doživljate vsesplošno banalizacijo prostora, govorite o "pogovedenosti in posvinjenosti"?
"Političnemu prizadevanju za enoumno pogovedenost in posvinjenost slovenskih državljank in državljanov, kot smo mu priča, se je seveda treba pravočasno in z vso odločnostjo upreti. Ni prvič, da neka politika pristnega umetnika – ali celo slehernega intelektualca, ki razmišlja po svoje, ki se torej distancira od pogovedenega enoumja – označuje za nekoristnega parazita. To smo že videli. In doživljali. In vemo, da ne vodi k dobremu. Če danes janšistični veljaki, na primer bivši predsednik slovenskega državnega zbora France Cukjati, javno pozivajo ljudstvo, da se je treba podrediti 'nazorskim stališčem enega človeka', in ko k temu doda pomenljivi poduk, da se je tem 'nazorskim stališčem enega človeka' podredilo že več sto tisoč slovenskih državljank in državljanov, je to ob čisto očitnih in konkretnih napadih na svobodno mišljenje, javno šolstvo, javne medije in svobodno ustvarjalnost seveda alarmni signal za vso slovensko demokratično javnost. Povzdigovanje enoumja in čredne pogovedenosti kot družbene vrednote ter stigmatizacija drugače ali samostojno mislečih je namreč resna zadeva. Enoumju podvržene zaslepljenost, neumnost ali podlost so namreč v preteklosti tudi slovenstvu povzročile veliko škode in gorja. V takem na plan prilezejo vsi bedaki, slaboumneži, iztirjenci in izprijenci, ki morajo za svojo družbeno veljavo dovolj jasno in glasno priznati le to, da so jim sveta 'nazorska stališča enega človeka'. Če potem takim daš na rokave neke trakce s poenotenim in prepoznavnim emblemom, če k takim trakcem recimo dodaš še enake kape, rumene jopiče ali celo uniforme, je lahko njihova slaboumna omejenost ali izprijenost v trenutku povzdignjena v posvečeno pravovernost in oblast. Tega pa si ne moremo želeti."
Vaš roman Sukub, izdan pri založbi Dalkey Archives Press, je doživel odlične kritike v najuglednejših ameriških medijih. Tudi v španščino je bil preveden. In na priporočilnem seznamu New York Public Library ste se znašli med mnogimi nobelovci.
"To je lepa izkušnja. Angleški prevod tega romana so v New York Public Library uvrstili na reprezentativni priporočilni seznam 192 avtorjev z vsega sveta. Ta seznam še sedaj kroži po svetu. Roman Sukub so obravnavali na uglednih univerzah. Poleg ameriških so kritike objavljali tudi nekateri kanadski mediji, sorazmerno obsežna, predvsem pa zelo pozitivna kritika je izšla tudi v literarni prilogi londonskega Timesa. Za odličen roman ga je ocenilo čez šestdeset tisoč ameriških bralcev. Založnik mi je zaupal, da je ta roman predlagal celo hollywoodskemu filmskemu producentu – ki pa ga za zdaj ni sprejel. V španščini in hrvaščini ta roman ni bil tako odmeven. Dovolj pozornosti pa je vzbudil v poljščini in ukrajinščini. Po izkušnjah, ki jih imam tudi s prevodi drugih svojih romanov, je uspešna izdaja na tujem v veliki meri odvisna od kvalitetnega prevajalca in založnika. Pogrešam pa seveda tovrstni interes in ustrezno organiziranost kulturne politike slovenske države."

Vsakih pet dni na tujem izide kak prevod slovenskega dela

Se vam je še kaj podobnega zadnja leta dogodilo?
"Naša država pač nima ustrezno razvite zunanje kulturne politike – še manj pa v tujini premore potrebno infrastrukturo, kot so na primer kulturni centri, agenture, kulturni atašeji ... V povprečju vsakih pet dni na tujem izide prevod kakšnega slovenskega avtorja. Nekateri od njih imajo možnosti za močno uveljavitev. Take potenciale in priložnosti kulturne politike razvitih demokratičnih držav seveda znajo izkoristiti. Toda zaradi šibke ali v glavnem neobstoječe slovenske zunanje kulturne politike pač slovenski pisatelji v svetovnem merilu ne dosegamo vsega, kar bi glede na literarno kakovost in interes tujine lahko. Tudi domači prostor je nekako čudno gluh za slovenske literarne uspehe v mednarodnem prostoru. Tudi moj roman Volčje noči je na primer v Nemčiji, Švici, Avstriji pa v Rusiji, Srbiji, na Poljskem in še kje bil deležen pomembnih publicističnih, kritiških odmevov in znanstvenih obravnav. V Rusiji je prevod Volčjih noči izšel v kar štirih izdajah … Poljski prevod mojega literarnega prvenca, zbirke novel Bukovska mati, je bil nominiran za veliko srednjeevropsko nagrado Angelus, pomembna je bila tudi uvrstitev romana Sveti boj v ožji izbor za mednarodno Njegoševo nagrado – pravzaprav bi lahko naštel še marsikaj. Toda vse to je bilo v slovenskem prostoru v glavnem neopaženo. Tukaj nas pač raje zmerjajo s paraziti."