Zakaj imajo v Ljubljani zlate strehe

V Sloveniji imamo 28 nacionalnih kulturnih zavodov, tri javne agencije in 45 občinskih zavodov, ki jih po zakonu financira država. Skupaj po podatkih iz leta 2017 država nameni za to približno 117 milijonov evrov. Od 28 nacionalnih kulturnih zavodov, ki davkoplačevalce stanejo 90 milijonov na leto, so le štirje zunaj Ljubljane - SNG Maribor in SNG Nova Gorica pa CUDH Idrija in Arboretum Volčji Potok, ki je v neposredni bližini prestolnice - ter seveda arhivi, ki so v nekaterih slovenskih mestih. Več kot 70 odstotkov sredstev za javne zavode ostane v Ljubljani. Če pogledamo še javne razpise in pozive ministrstva za kulturo, se na seznamu izbranih le tu in tam pojavi kakšno neljubljansko društvo, zavod ali inštitucija. Več kot 90 odstotkov denarja ostane v Ljubljani.

Mariborska opera bistveno manj kot ljubljanska

Ker živi v osrednjeslovenski regiji okoli pol milijona Slovencev, naši izračuni kažejo, da je četrtini prebivalstva namenjenih več kot dve tretjini proračunskega denarja za kulturo. Podravska regija je z 12 odstotki tega denarja na drugem mestu, potem sledijo vse druge regije, najslabše je v zasavski in posavski regiji, kjer ne dosegajo niti odstotka integralnega kulturnega proračuna. To je rakava rana Slovenije, je prepričan bivši poslanec Rudolf Moge, anomalije, ki jih razbiramo iz proračunskih podatkov, pa so posledica dejstva, da nimamo niti enega nacionalnega programa, ki bi urejal status zavodov. "V Mariboru na primer imamo pokrajinski muzej, Slovenija pa nima pokrajin. Vsak si jih razlaga po svoje. Ampak medtem to pomeni, da ti zavodi, ker jih financirajo pretežno iz Ljubljane, dobivajo denar po neki presoji od tam, saj preprosto ni standardov in normativov v kulturi za financiranje zavodov. In ker ni standardov, dobijo zavodi, na primer SNG Maribor, v katerem so opera, balet, drama in simfonični orkester, neprimerno manj denarja za isti program, kot ga imajo sorodni zavodi v Ljubljani."

Mariborskim lutkarjem trikrat manj kot ljubljanskim

Še en podatek bode v oči. Muzej novejše zgodovine Slovenije in Tehniški muzej Slovenije, ki sta financirana po programu dela na predlog direktorja, sta dodatno dobila okoli 43 tisoč evrov, kar pomeni več kot 35 odstotkov zneska, ki ga preko razpisov ministrstvo namenja programom in projektom na področju kulturne dediščine. Kako je torej mogoče, da se poslovodni organi obeh zavodov tako zmotijo v letnem načrtovanju ob asistenci nadzornih organov in organov financiranja, ki je ministrstvo za kulturo? Odgovor Dejana Prešička, ministra za kulturo, še čakamo.

Morda je država slabo izobražena

Peganova ne ve, zakaj država tega ne vidi. "Morda ne gleda. Morda miži. Morda je država slabo izobražena. Morda vase zagledana. Morda tako šibka, da se vidi zgolj v osrednji regiji. Vsi ostali smo za njena slaba pljuča in šibke noge predaleč? Je to sploh še država? Ali zgolj povampirjeni birokratski sistem, ki bo v kratkem požrl samega sebe? Bridki konec se bliža vsem, enim zaradi preobjedenosti, drugim zaradi podhranjenosti. Morda preživi tisti, ki mu bo publika odmerjala kruh. Potem tudi ministrstva za kulturo ne bomo več potrebovali," sporoča iz Kopra.

Boj za preživetje

Franci Pivec, kulturni delavec, filozof in sociolog, pravi: "Podobne podatke je na začetku svojega mandata v osnutek kulturne strategije zapisal bivši minister Tone Peršak in se dokončno zameril tajnemu kulturniškemu štabu, njegov papir pa so ustavili že kar na Maistrovi. Za vsak slučaj so takoj spremenili določbe o načrtovanju razvoja kulture v 'zujiku'. Táko 'mamo v naši kulturi!" Med drugim doda, da Ljubljančanom ne more biti v veselje, če se preostala Slovenija spreminja v kulturno provinco. "In je še nekaj dodatnih znamenj, da je slovenski razvoj krenil po balkanskih kolesnicah izrazite koncentracije in centralizacije, ki je na kulturnem področju hujša kot na kateremkoli drugem. V Ljubljani je skoncentrirana večina državnih kulturnih zavodov - nekaterim se zdi lepše reči 'nacionalnih', vendar je taka oznaka preprosto napačna - in predvidljiva posledica je neenakomerno razporejanje proračunskega denarja. V Mariboru naj bi bili zadovoljni, saj so mnogi drugi na slabšem. Ampak omenjena koncentracija ni nobena nujnost, in ko kritiziramo politiko, da bi lahko določene oblastne funkcije dislocirala, bi bilo to še veliko bolj normalno v kulturi. V (visokem) šolstvu smo s tem začeli pred pol stoletja. Ob tem pa v kulturi hočeš nočeš obstajajo programi regijskega značaja, ki jih izvajajo kulturni zavodi občin z nepriznanim statusom regijskih središč. To ni njihova domislica, ampak stvar kulturnih potreb prebivalstva, o čemer pa se v državni kulturni politiki prepričujemo že desetletja. Ureditev financiranja za take primere je nedorečena in prihaja do nerazumljivih razlik. Kot ugotavljate, so pri nevladnih organizacijah v kulturi razmere nekoliko manj ekstremne, ker je njihovo financiranje pač minimalno. Toda vzpostavlja se sistem rednega financiranja tudi za to področje in šele tedaj bomo videli, ali je imuno za centralistično okužbo - upam napovedati, da se nesorazmerja, ki jih navajate, žal ne bodo spremenila," je jasen Pivec.
Moge gre v razmisleku še dlje, kajti anomalije, ki jih v tekstu navajamo, zavirajo celoten razvoj Slovenije zaradi ljubljanskega centralizma. "Rešitev ni treba iskati v političnih strankah, ki sedijo v Ljubljani, kajti tem strankam centralistični sistem ustreza. Če bi se Slovenija decentralizirala, bi se morale tudi stranke in bi te drugače gledale na financiranje javnih zavodov na področju kulture. Zdaj sploh nihče ne gleda. Zato lahko imajo v Ljubljani zlate strehe, pri nas pa se lahko vržemo na trepalnice, pa nikoli ne bomo imeli standarda in razkošja, kot je ljubljansko."

Razljubljanjenje kulture

"Centralizacija v Sloveniji je že presegla tudi spodnje meje slabega okusa," začne Peter Tomaž Dobrila iz Kible. "Racionalnost odločitev države kot skupnosti vseh je porazila lakomnost skupine ljudi, ki delujejo v izbranem lokalnem okolju in se počutijo ne samo pomembni, saj se gredo državno in lokalno politiko z roko v roki, ampak tudi svetovljanski, čeprav bi lahko - parafrazirajoč Wittgensteinovo misel - zanje dejali, meje moje glave so meje mojega sveta, kjer pretkanost za celotno državo uničujočega odločanja ne pozna meja. Ne samo področja kulture, kjer najdemo nekatere najbolj vzorčne primere lokalne privatizacije države, ko država namenja v primerjavi z drugo Slovenijo nesorazmerne zneske programom in projektom, ki samo da bivajo v centru, ampak je trend nezaustavljiv tudi pri projektih, financiranih iz evropskih kohezijskih sredstev. Pri teh sredstvih le ni enako kot z republiškim proračunom, saj pogodba z EU izrecno določa delitev sredstev na 60 odstotkov za vzhodni del in 40 za zahodni del države. A če ni mogoče neposredno podeliti operacije instituciji v Ljubljani, si izmislijo novo in izmišljajo vse, da ne bi sredstev dobila ostala mesta oziroma skupnosti," zapiše Dobrila.