Zakaj je treba brati mladinsko literaturo

Bolj ko sem brala Črno vrano Janje Vidmar, bolj sem si mislila, da je svarilo ob vstopu v roman - "Vse osebe in dogodki v tej knjigi so izmišljeni, resnica je mnogo bolj boleča in manj poetična" - sicer domiselna variacija standardne mantre, ampak vseeno pretirano. Kaj pa je lahko še bolj boleče od "črnih vran", torej punčk, ki jih spolno zlorabljajo vojaki Islamske države? Kaj je lahko hujše od tega, da otrokom pred očmi pobijajo sorodnike in prijatelje in jim še naprtijo krivdo za smrti? Seveda, tako se pač dela literatura, pisatelj delce različnih resničnih zgodb združi v novo zgodbo. Ampak mogoče je vseeno malo preveč grozot naprtila eni družini, sem si mislila, en otrok pač ne more na svojih ramenih nositi takšne teže. Potem je prišla na obisk prijateljica in sem jo vprašala - gotovo nezavedno spodbujena z branjem -, kako je kaj fant iz Afganistana, ki je pred dvema letoma pri njih preživljal vikende. In potem še, kako je pravzaprav z njegovo družino. Povedala mi je zgodbo, ki je zdaj ne bom zapisala. Kako naj zapišem zgodbo, v kateri so vse najhujše reči, ki jih celo Janja Vidmar nekako previdno razdeli med več otrok?
K Črni vrani sem se vrnila s strahom in spoštovanjem. In v njej našla odgovore na vsa vprašanja, na katera si ob resnični zgodbi nisem znala ali upala odgovoriti. Pa se imam za še kar prosvetljeno. Berem časopise, berem knjige za odrasle. Ampak tega mi ni povedal nihče, tega mi ni nihče povedal tako, da bi se me tako dotaknilo.
Ko sem prebirala Babi nima več telefona, mi je bilo popolnoma jasno, da noben drug tip diskurza ne more izpisati te tanke tanke črte med realnostjo in fantazijo, med znanim in neznanim. Ta zadeva z babičino punčko kot telefonom v preteklost in morda tudi nekam tja čez, je, no, je zelo lepa. In kako presneto dober vzgojni svetovalec se mi zdi Skubičeva serija. Kako carsko sta Liamov in Tomažev oče v prvi knjigi Tria Golaznikus, v Ne bi smel odpreti tistih vrat, mulcema kot da mimogrede naložila, da je morda čas, da nehata z blatnimi kepami obmetavati punce! Pa takoj bi podpisala tehtna modrovanja Tomaževe mame, res. Dobro, ne bi se hotela identificirati ravno z vsemi fazami Andrejeve mame iz romana Vinka Möderndorferja in Simonovega očeta v Preživetju Igorja Karlovška, ampak ravno zato, ker sta tako pošteno izpisana, me je še bolj grizlo vprašanje, koliko sem jima podobna. So morali naši otroci gledati naše ljubezenske otročarije? Ali morajo naši otroci živeti naše neizživete sanje, uresničevati naše ambicije? Seveda morajo, ne slepimo se. Vprašanje je samo, ali bodo znali našim željam po njihovi zmagi v pravem trenutku vendarle reči ne. Tako kot zna mladi pesniški subjekt v Lainščkovi pesmi Zmaga: "Ne bom te prehitel, /kar pojdi sam dalje./ Ko pridem do cilja, ne rabim medalje./ Ne bom te premagal,/ kar koli kdo pravi./ Kar tebe priganja, pač mene ustavi."
Radi rečemo, da so dobre knjige za mlade dobre tudi za odrasle. Pa v bistvu ne mislimo zares. Ker jih takrat, ko naši otroci odrastejo ali že ko znajo sami brati, nehamo prebirati. Neizmerno hvaležna sem, da jih - z večernico - še vedno berem. Nekatere reči lahko pove samo dobra literatura za otroke in mladino. In točno te reči so najpomembnejše reči.