Petra Vidali
Jezero Tadeja Goloba in Pogodba Mojce Širok sta bila lani in letos na vrhu bralnih in prodajnih lestvic, Golobov Leninov park pa je postal v slabem mesecu od izida menda sploh absolutni rekorder. Veselje nad dejstvom, da imamo avtohtono kriminalko, je veliko. Tudi sama ga delim in sem po svojih novinarskih močeh prispevala k slavljenju njenih piscev. Vseeno pa mislim, da bi bilo zdaj, ko se je žanr tako srečno vzpostavil, počasi vendarle treba povedati tudi, da branje teh knjig ni eno samo neskaljeno veselje.
Zato najprej opozorilo: zapis ne bo mogel povsem obiti tistega, kar mora ostati za dobro branje kriminalnih romanov neznanka. Torej bi morala tistim, ki vas inkriminirani romani še čakajo, odsvetovati branje članka. Res pa marsikdaj ne znajo s temi rečmi rokovati niti romani sami in boste tako ali tako prikrajšani za katarzo.
Vse, kar ste hoteli vedeti o vžigu dizelskih motorjev
Najbolj nemara ob Jezeru. Imelo je vse šanse, do bridkega konca. Ki ni samo razočaral, ampak razbesnel. Ne samo, da storilka ni bila enakopravno obravnavana in da je po začetku sploh ni bilo nikjer, naglavni greh je, da bralci sploh nismo imeli na voljo podatka, da je bila v času umora v Bohinju oziroma da vsaj ni imela alibija.
V Leninovem parku je, kar se tega tiče, situacija boljša. Mori oseba, ki ji je vendarle posvečena kakšna stran, vseeno pa je konec še vedno rokohitrski. Ne morem se znebiti občutka, da se avtor z muko dokoplje do storilca in motiva in se potem ne upa ničesar dotikati, da se ne bi krhka struktura podrla. Fabula je luknjičasta, argumentacija si pomaga z enigmatičnimi modrostmi. Veliko besed je porabljenih za to, da se bralca prepriča, zakaj česa ni bilo ali kaj ni mogoče, in veliko manj za to, da bi verjel v ponujeno končno rešitev. Cel traktat o avtomobilskih ključavnicah in vžigu dizelskih motorjev dobimo na primer, da nam razloži, zakaj neka oseba nečesa ni mogla narediti, potem pa pozabi razložiti, kako je mogoče, da sta dve različni kameri vendarle omogočili nemogočo računico ...
Česa mora imeti emancipirana preiskovalka preveč
Sodobni kriminalni roman je postavil tradicionalno strukturo na glavo. Zdaj je postala, poenostavljeno rečeno, pot pomembnejša od cilja in nas bolj držijo detektivi oziroma tisti, ki zasedajo njihovo mesto, in tisto, kar odkrijejo na poti do domnevno osrednjega odkritja. Patologija ni več varno spravljena na stran zločinov, patološki in vsaj na trenutke sumljivi so tudi razkrivalci zločinov. Že res, da so bili od nekdaj egomani in posebneži, ampak zdaj postajajo povsem nezanesljivi. Sofisticirani Sherlock si je s prestižnim opijem samo tu in tam pomagal, zdaj pa teče banalni alkohol v potokih in postaja ne le ključna, ampak edina definicija njegovih konzumentov. Nesbojevega Harryja Holeja seveda, ampak skoraj še bolj mladih žensk: v Ostrini Gillian Flynn, v Dekletu na vlaku Paule Hawkins in v Pogodbi Mojce Širok na primer. (In vsaj junakinji prvega in zadnjega romana, novinarki, Camille in Flaminia, sta vsaj tako šarmantni, kot je menda Hole. Temu se reče emancipacija.) In seveda naj bi ti hektolitri preplavili in izbrisali neko travmo in seveda jim to nikoli ne uspe, ampak jo, nasprotno, privlečejo na površje.
Kar pride med razkrivanjem osnovne enigme na površje, je, skratka, precej bolj zanimivo kot ta enigma sama, zato so nas tudi pri največjih uspešnicah zadnjih let konci večkrat pustili hladne. Saj ne, da so potvorjeni, ampak niso tako močni, kot je močna celota. Dekle na vlaku je v tem smislu itak amatersko, že celo zadnjo tretjino vemo, kdo je morilec. Ampak tudi dobri romani ali tudi filmske serije, omenjena Ostrina ali še bolj slavni Pravi detektiv, imajo nesignifikantne konce. Vseeno pa to ne more biti alibi za Jezero ali Leninov park, ker sta romana zastavljena tradicionalno in ker popotovanje ni tako magično privlačno. Tudi tukaj se veliko več kot s trupli in njihovimi morilci ukvarjamo s tistimi, ki jih poskušajo osmisliti, vendar Tarasove rekreativne in ljubezenske težave niso ne mistično patološke ne zares epske, četudi so epsko razpotegnjene, pa še za vse težave njegovih kolegov nas Golob ne prikrajša. Ampak bodimo pošteni: če bi bili liki bolj atraktivni, ne bi bili avtentično slovenski. Domačnosti pa ne dajejo Golobovim romanom le mučeniška etika (eni kar naprej gonijo bicikle, drugi ne znajo niti teči, dobesedno) ali imena ulic in krajev, ampak tudi solidna uporaba prepoznavnih domačijskih problemov. Naj gre za novodobne bogatune ali farmacevtske mafijce, za neofašistični podmladek ali kriptovalutne hazarderje, pri Golobu se zdijo precej verjetni. In eden glavnih avtorjevih adutov je, da jih zna obsoditi brez moraliziranja.
Kaj je narobe s fingiranimi spolnimi akti
V osrčje družbenih problemov je precej pred Golobom v svojih romanih posegal Avgust Demšar. V Obsedenostih v času krize, Milošu in Pohorski transverzali smo dobili vrste pred skladišči Rdečega križa, žalostne domove za ostarele, neofašiste, homofobe in politično-gospodarski kriminal na najvišji strankarski ravni. Res je pri kakšnem od teh problemov pretiraval z moraliziranjem (na strani levičarskih vrednot) in res včasih preveč rad poučuje o vsem, predvsem pa o metodah detekcije in o teoriji zavajanja bralca, ampak bistveno je, da bralca pedagogiki navkljub prav zgledno zavaja. Njegov prvi inšpektor je bil neekscesno starikav, tako da mu je pozneje vseeno dodal malo sodobnejši moški lik in nekaj ženskih, z enim ali drugimi pa je znal narediti klasično zgodbo, ki ni puščala na vseh koncih in krajih. Škoda je, da je prav v zadnjem Demšarjevem romanu skoraj najslabša. Po nekaj družbeno-kritičnih kriminalkah in po tem, ko so začeli pobirati slavo slabši žanrski mojstri, se je lotil demonstracije čistega zapleta, brez navlake. Otok (tak je tudi naslov), omejen dostop, omejeno število akterjev. Vse lepo in prav, ampak tega, da je ona tako prepričljivo vzdihovala tudi zanj, pa res nisem mogla kupiti, no. Vseeno pa ostaja Avgust Demšar - ne samo kronološko - prvo ime naše sodobne klasične, stare kriminalke.
Pogodbe Mojce Širok je dejansko bolj politični oziroma politično-gospodarski triler kot kriminalni roman, kakorkoli pa jo definiramo, ne kaže nobenih znakov otroških žanrskih bolezni. Ni šibkih mest, ni nasilnih zapolnjevanj. Zgodba je polna, piska zna sukati besede, prepoznavne družbene anomalije so atraktivne. In ja, na površje priplava tudi travma simpatične junakinje. Ta potlačeni razlog se mi zdi morda edino pretiravanje v odličnem romanu, četudi ne trdim, da v kruti realnosti ne bi bil mogoč.
Vsekakor res upam, da bo Mojca Širok našla čas za nove žanrske izdelke, pa četudi bi ostali zasidrani v italijanskem okolju. In res se, kljub očitanim slabostim, že veselim novih žanrskih izdelkov Goloba, Demšarja in drugih.
Nočem nadomestne varnosti, hočem dobro zgodbo
Ta spis je (namerno) prezrl nekatere nove slovenske romane, ki so "tudi kriminalke" oziroma ki se samodefinirajo kot sodoben odvod žanra, njegovo preizpraševanje itd. Popolnoma razumem, da je v ontološko negotovem svetu žanr, v katerem se na koncu vse postavi na gotovo, pravo mesto, teoretično preživela, presežena forma. Ampak praktično še vedno hočem, da je zgodba (lahko tudi z odprtim koncem, lahko tudi z neulovljivo obliko zla, z nezanesljivim pripovedovalcem ...) narejena dobro in da me drži. Amen.
