Petra Vidali
Knjižnice so zaprte, knjigarne najbrž še bodo, zato seznami leposlovnih knjig, v katerih je epidemija ključen sprožilni moment ali kako drugače določujoča okoliščina, najbrž ne morejo biti ravno priporočilni seznami za domače branje. Vsaj nekaj del s to tematiko je sicer izšlo v zbirkah, ki so bile včasih obvezen del opreme dnevnih sob, tako da boste kakšno morda vseeno našli doma, recimo Camusovo Kugo ali Manzonijeva Zaročenca v zbirki Sto romanov. Saramagov Esej o slepoti in Pekićeva Steklina pa sta bila ponatisnjena v zbirki Vrhunci stoletja, ki je še zadnja serijsko zapolnila domače police.
Nasploh je mogoče reči, da je to razmeroma pogosta literarna tema. V sodobnem, holivudskem času seveda zato, ker je "atraktivna", ker lahko okoli nje spleteš osupljajočo intrigo in neverjetne zaplete in razplete. V dobrem nepopularnem leposlovju pa je v izhodišču podmena, da so izredna stanja človeštva pokazatelj osnovnega stanja človečnosti. Sezname knjig in filmov o vsakem najmanjšem znaku nalezljive bolezni lahko najdete ta trenutek kjerkoli na spletu, tukaj pa je nekaj besed o starih dobrih in ne ravno popularnih knjigah.
Spletna prodaja
Spletno poslovanje s knjigami še ni zamrlo. Triler Deana Koontza z naslovom The Eyes of Darkness, v katerem se pojavi virus z imenom Wuhan-400 in ki naj bi napovedoval epidemijo Covid-19, je bil te dni na tretjem mestu najbolj prodajanih knjig na Amazonu, prodaja elektronske verzije knjige se je v treh tednih povečala za 3000 odstotkov.
Angleški prevod Camusove Kuge je Penguin ponatisnil, prodaja Kuge naj bi se potrojila tudi v Italiji.
Alessandro Manzoni: Zaročenca (prevedel Jaša Zlobec, Cankarjeva založba, 1977)
Giovanni Boccaccio: Dekameron (prevedel Niko Košir, založba Mihelač, 1991)
Dekameron govori o tem, da je v izrednih stanjih potreba po zgodbah še močnejša. Zgodbe ustvarjajo skupnost tudi takrat, ko odpadejo vse druge možnosti, da bi bili skupaj
Jose Saramago: Esej o slepoti (prevedla Barbara Juršič, Cankarjeva založba, 1997)
Philip Roth: Nemeza (prevedla Miriam Drev, založba Modrijan, 2013)
Borislav Pekić: Steklina (prevedel Ferdinand Miklavc, DZS, 1992)
Albert Camus: Kuga (prevedel Jože Javoršek, Cankarjeva založba, 1965)
Bacil kuge ne umre
"In ko je Rieux poslušal veselje, ki je prihajalo iz mesta, se je spomnil, da je to veselje vedno v nevarnosti. Zakaj vedel je, česar vesela množica ni vedela in kar je mogoče brati v knjigah, da bacil kuge ne umre in nikdar ne izgine, da lahko deset in deset let spi v pohištvu ali v perilu, da potrpežljivo čaka v izbah, kleteh, kovčkih, robcih in papirjih in da bo mogoče spet prišel dan, ko bo v nesrečo in poduk ljudem kuga prebudila svoje podgane ter jih pognala umirat v kakšno srečno mesto."
(zadnji odstavek Camusove Kuge)
Slovensko leposlovje
Romanov, v katerih bi bila kuga izključni agens, v slovenskem leposlovju ne poznamo, nekajkrat pa je pomemben "stranski akter". V romanu Plebanus Joannes Ivana Preglja iz leta 1920 kuga pustoši v 16. stoletju Čedadu in tudi na Tolminskem, zboli, a preživi tudi tolminski vikar, ki je protagonist romana.
Zlata Vokač v romanu Marpurgi ne opisuje kuge v Mariboru (ta je v mestu pustošila, po njenem tudi kot "slaba karma", po izgonu judovske skupnosti), nekaj strani pa nameni kugi v Beogradu (Belgradu).
