Življenje je pljuskalo v njem

Bil je eden najplodovitejših povojnih slovenskih prozaistov. Njegov opus je med najobsežnejšimi v slovenski literaturi vseh časov. Rodil se je kot Zdravko Slamnik 6. januarja 1932 na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah. Najprej je po končanem učiteljišču v Ljubljani učiteljeval v več krajih na Dolenjskem, potem v Piranu, kasneje pa se je kot eden prvih po vojni, že leta 1965, odločil za poklic svobodnega pisatelja. Učiteljevanje je bil primoran zapustiti, ker je prihajal v spore z oblastjo. Izključili so ga iz partije. Leta 1956 je sprejel službo vzgojitelja v dijaškem domu Srednje pomorske šole Piran. Leta 1961 se je zaposlil na Osnovni šoli Piran, kjer je bil nekaj časa tudi v. d. ravnatelja. V začetku sedemdesetih let se je z družino, imel je tri otroke, preselil v Lucijo.

Njegova prva knjiga 1960. je bila pesniška, Kaplje ognjene, po njej se je posvetil izključno prozi. Sredi šestdesetih let se je umaknil v samostan v Pleterjah pri Šentjerneju, kjer je 1965. napisal tematsko pogumni roman Sveti Pavel, o dolenjskih bratih - enem partizanu, drugem belogardistu -, in roman Oče naš. Šele zadnja leta življenja se je delno spet vrnil k poeziji.

Po plodovitosti se njegov opus lahko primerja le še s Cankarjevim. Zidar je neutrudno ustvarjal, napisal je 76 knjig, od tega 35 romanov in 18 novelističnih zbirk, pet povesti oziroma pripovedi, 16 otroških in mladinskih del in dve pesniški zbirki. Največ se je loteval socialnih, psiholoških, religioznih in erotičnih vprašanj - vedno v prepoznavnem slovenskem okolju in z avtobiografsko obarvanimi liki. Leta 1987 je prejel Prešernovo nagrado. V utemeljitvi so zapisali med drugim: "Nosil in vodil ga je tok žive pripovedi in tako je lahko ostal zvest življenju, ki je pljuskalo v njem in okrog njega."

Pisatelj naj se pred kritikom vede po moško

Ni maral intervjujev. Ni maral posrednika med svojo literaturo in bralcem. Ko je prejel Prešernovo nagrado, pa jih je vendarle nekaj dal. V enem od njih je dejal, da človek ni homo releigiosus niti zoon politikon, še manj homo faber ali homo sapiens, temveč samo homo naturalis. Politik niti pisatelj si ne moreta izmisliti ničesar, kar ni v tem kontekstu narave. Dejal je tudi, da se mu ne zdi nujno, da bralec deli s pisateljem občutek užitka. "Braniti svoje delo ali polemizirati s komer koli je mlatenje prazne slame, komedijantstvo. Delo se brani samo pred spletkarsko, politično naročeno kritiko. Pisatelj naj se pred kritikom vede, kakor je treba: po moško," je dejal. Pisateljeva in pesnikova dolžnost je, da ne dopustita človeka podružbiti in ga tako prignati do neke uravnilovke mišljenja in govorjenja. Ustvarjati morata ljudi, ki so si navzven in navznoter različni.

Pokrajina Zidarjevega pisanja je v vseh delih zelo podobna: ogroženi, boreči se posameznik, poraženi zmagovalec v navzkrižju s samim seboj in s svetom nasilja, pa najsi gre za intimni svet medsebojnega polaščanja ali za isto dogajanje v javnem življenju, v spopadu posameznika s sistemom. Zidarjeva zgodba se nam najprej prikazuje kot osebno pričevanje o nepozabnem, hudem pa kot družbenokritično pisanje zoper popačenost v naši povojni družbeni stvarnosti in spet kot ironično zabavljiv, a prizadet zapis. Zidarjeva pisava je vseskozi inovativna, avtorska, sveža, poetična. Nikoli se ga niso dotaknile modne prozne forme, ostajal je vseskozi zvest življenju in samemu sebi. Zato je bil tudi zelo bran pisatelj, zelo izposojan v knjižnicah, kar je gotovo tudi posledica pisateljevega prepričanja, da je "poslanstvo knjige v razumljivosti".

Maribor bolj slovenska metropola od Ljubljane - klavnice

V pogovoru za 7D je Nadi Ravter pred 35 leti dejal: "Metropola česa je Ljubljana? Metropola žveplovega vodika, intrigantstva in samomorov, ki jih tamošnja moralna klima proizvaja v serijah. Ljubljana je klavnica, kakršne so bile v tridesetih letih v Chicagu. Zame je veliko bolj slovenska metropola Maribor. Ali Brezje, Pleterje, Trst s slovensko skupnostjo. Ali Tomaj, Idrija z dr. Felcem in prof. Cudermanom, Opčine z Rebulo. Da, celo Javorškove Velike Lašče so več kot ljubljansko močvirje. Žale pa sploh. Če že kje, potem je samo tam prava Ljubljana. Tam spe pravi ljudje iz prave Ljubljane. O Ljubljani mi je Ciril Kosmač nekoč rekel, da je črvivo jabolko. Iz Ljubljane pada, kadar pada, ne iz Kranja ali Lesc pri Bledu." Ko ga je kolegica vprašala, ali ga status svobodnega umetnika sili v produkcijo tolikšnega obsega, je odgovoril, da "le na videz, v resnici pa ne". Na vprašanje, kaj je pisanje, kakšen misterij je to, ki po eni strani človeka tako muči, po drugi pa ga odrešuje, je dejal: "Zemlja in nebo bosta prešla, a moje besede nikoli, je dejal Jezus. Beseda je duša parabole, če je šla skozi postopek stanja navdiha in ujela čas, ki je pobegnil. Ekstatika je tehnološki postopek, kako priti do umetniškega razodetja. Ko ga ustvarimo, smo prišli v bistvu v stik z resnico. Ujeta v paraboli živi svojo večnost, ko nas že dolgo več ni. V njej videvamo čas, merilo časa in njegovo nasprotje. Čas je vedno na begu in ga lovimo v prispodobo. Zavest na stopnji ekstaze je v prispodobi resnice, pravi Einstein: v kolikor prozo ali pesem napolnjuje ta psihološki trenutek, tedaj imamo pred sabo umetniško bistvo (četudi je le-to temno, nedorečeno in celo razdiralno), ki pa je hkrati tudi etično dejanje. To bi bil približno dorečen občutek ob knjigah, ki sem jih napisal. Ni ne pritisk ne olajšanje, ampak dejanje prave identitete ..."

Bil je pionir tistega, kar se danes imenuje gmotna stiska samostojnega kulturnega delavca. Ko sem med raziskovanjem dela Jožeta Košarja naletela na številna pisma med njim kot urednikom in Zidarjem kot avtorjem, ki je izhajal pri Obzorjih, je iz slehernega zapisa razbrati pisateljevo gmotno stisko. Ganljivo mecenstvo se je razvilo med njima, vsa korespondenca Zidar-Košar je polna nenehnih pisateljevih prošenj za honorar. Pa ne zato, ker bi mu založba neredno izplačevala honorarje, nasprotno. Košar je Zidarju dajal akontacije in včasih tudi ves honorar vnaprej celo za samo še obljubljena dela. Košarjevo mecenstvo do Zidarja je popolnoma enkratno v slovenskem prostoru, izjemno in plemenito predvsem po tem, da Košar v odgovorih večno zadolženemu pisatelju nikoli ničesar ne očita, ne graja, nikoli ga ne priganja, le zmerno opominja kdaj. Na nenehno Zidarjevo pisemsko bombardiranje zmeraj na temo honorarjev odgovarja potrpežljivo, razumevajoče. Avtor v prenekaterem pismu terja celo telegrafsko nakazilo honorarja. Ko je imel Zidar že ogromno preplačilo honorarjev, mu je Košar poslal prijazno pisemce, da "je njegov konto obremenjen z 19.270 dinarji akontacij, ki so mu bile izplačane v zadnjih letih in ki zanje ni kritja v priloženih rokopisih". Košar prizna Zidarju, da je brez moči. Po Košarjevem predčasnem odhodu iz Obzorij je bil Zidar obupan. V pismu novemu direktorju Dragu Simončiču piše, da "v Obzorjih sedaj zanj ni več dela ne kruha". Prosi ga za predujem za novi roman v nastajanju Pesnik. Ni ga dobil.

Po letu 1976 je hodil pisat tudi na hribovsko kmetijo na Gaju nad Mariborom. Prejel je nagrado Prešernovega sklada za delo Soha z oltarja domovine, Prežihovo nagrado za povest Sveti Pavel, nagrado mesta Ljubljana za mladinsko povest Kukavičji Mihec. Po tej povesti in noveli Oče so posneli televizijska filma z naslovoma Utonilo je sonce in Poslednja luč. Nekaj romanov, odlomki romanov, več novel in pesmi je prevedenih v 13 jezikov.

Novomeška knjižnica hrani velik del Zidarjeve literarne zapuščine. Umrl je v Ljubljani 12. avgusta 1992. Pokopan je na piranskem pokopališču. V stanovanju v Luciji je njegov delovni prostor preurejen v spominsko sobo. Na pisateljevi rojstni hiši na Dobravski cesti na Javorniku je spominska plošča, v avli Osnovne šole Koroška Bela je njegov kip, delo akademskega slikarja Jake Torkarja.