Zlati medved presunljivemu portretu iranske družbe

V soboto se je s slovesno podelitvijo berlinskih medvedov zaključil 70. berlinski filmski festival. Brez posebnega blišča in z dokaj okornim voditeljem Samuelom Finzijem, da se je marsikomu tožilo po zabavljaškem Dietru Kosslicku. A nagrade so bile tokrat podeljene, kot je treba, bolj ali manj usklajene z mnenjem kritikov in novinarjev (in mojim mnenjem). Večje odstopanje je predstavljal le srebrni medved za posebne dosežke, ki je bil podeljen provokativnemu ruskemu filmu DAU. Nataša (DAU. Natasha). A tudi ta odločitevsedem članske žirije pod vodstvom Jeremyja Ironsa je sprejemljiva, saj so jo namenili direktorju fotografije in ne filmu kot celoti. To bi bilo za črno-beli prikaz življenja osebja v izolirani ustanovi nekdanje Sovjetske zveze - naporno in mučno dvoinpolurno spremljanje (razvlečenih) prostaško agresivnih dialogov, eksplicitnih prizorov seksa in nizkotno morečega poniževanja - res kaplja čez rob.
Zaslužena zmaga iranske mojstrovine Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad), ki se je v tekmovalnem programu odvrtela kot zadnja, je poskrbela za stoječe ovacije v dvorani Berlinale Palast. Ne le zaradi dejstva, da zlatega medveda osebno ni mogel sprejeti režiser Mohammad Rasoulof (ki so mu iranske oblasti zaradi "sovražne propagande" potni list zasegle že leta 2017 po zmagi v Cannesu in ga obsodile na zaporno kazen) ali zaradi ganljive reakcije igralcev in ostalih članov ekipe, temveč predvsem zaradi tega, ker film s fascinantno toplino in izjemnim občutkom za lepoto razkriva težke osebne dileme različnih protagonistov ob soočanju z izvršitvijo tamkaj uzakonjene smrtne kazni. V Rasoulofovih očeh namreč s pokončno držo posameznika zlo ne bi moglo obstajati – ali vsaj ne bi imelo tako velikih razsežnosti.