Zoran Mušič in drugi likovni svetovljani iz Maribora

V sklopu predsedovanja Slovenije Svetu EU so preteklo soboto v Umetnostni galeriji Maribor odprli razstavo del v mednarodnem prostoru najbolj prepoznavnega umetnika slovenskega izvora Zorana Mušiča (1909-2005). Hkrati so pripravili posebno vodstvo po Zbirki UGM, ki

je izpostavilo tudi dela drugih umetnikov, ki so povezani z Mariborom, a so študirali, ustvarjali, živeli v tujini ter se uveljavili v novem okolju.

Mušiču je posvečena razstava v UGM Kabinetu v pritličju palače v Strossmayerjevi ulici, na ogled bo do konca novembra, kustosinja razstave je Breda Kolar Sluga.

Zoran Mušič se je rodil v spodnji Vipavski dolini v vasi Bukovica. Družina je večkrat prisilno zapustila Primorsko, najprej zaradi fronte prve svetovne vojne, pozneje zaradi fašizma. Po mnogih selitvah so se Mušičevi leta 1920 ustalili v Hočah. Mušiča z Mariborom povezujeta šolanje na realki in učiteljišču ter prvi stik s slikarstvom. Po zaključenem študiju na Likovni akademiji v Zagrebu se je leta 1935 vrnil v Maribor in tukajšnje likovno življenje sooblikoval do druge svetovne vojne, ko se je najprej preselil v Ljubljano, nato umikal v Trst, Gorico in Benetke, od koder je bil leta 1944 interniran v Dachau. Po vojni je živel v Benetkah in Parizu ter doživel svetovno slavo. Res predvsem s tem, kar je naslikal po taboriščni izkušnji. Rekel je, da od takrat išče resnico, slika bistveno, in zato mu je vse, kar je slikal prej, vzbujalo nelagodje, pravi Breda Kolar Sluga. Tako je tudi sam slikar zmanjšal pomen svojega mladostnega dela, saj je večkrat rekel, da bi, če bi umaknili podpis, te slike lahko naslikal kdorkoli. Ni se več videl v njih, zato v času njegovega življenja niso bile nikoli razstavljene. (Verjetno pa so mu tako svetovali tudi galeristi.) Gvaši, ki so nastajali od leta 1938, so bili na ogled na veliki retrospektivi v Moderni galeriji leta 2009, ta najbolj zgodnja dela pa niso bila celostno razstavljena nikoli. Tokrat je ob delih, ki so v lasti Umetnostne galerije Maribor, res prvič mogoče videti tudi nekaj del, ki imajo zasebne lastnike in niso bila v našem času nikoli dostopna javnosti. V času nastanka pa jih je mladi Mušič samozavestno razstavljal, pravi kustosinja in direktorica galerije. Na ogled so najstarejši umetnikov avtoportret, študije in slike, nastale na potovanjih po Španiji in Dalmaciji, ter prva naročila, med katere sodijo portreti in tihožitja.

Slikarske poteze, kulturna zgodovina in psihološki profil

Seveda so slike pomembne same na sebi: pomembno je, katere vplive kažejo in katere nastavke, kako se v njih kažejo Mušičeva izobrazba in njegova prihodnja dela, kje je v mladosti delal napake in kje je talent močnejši od napak. Ob tem umetnostnozgodovinskem vidiku pa so pomembne tudi kulturnozgodovinske zgodbe in ne nazadnje je pomemben in zanimiv portret avtorja, ki ga te zgodbe razkrivajo. Že leta 1936 je na primer portretiral znamenitega mariborskega župana Alojzija Juvana. Očitno je, da je ta zaupal mladim oziroma da je prepoznal Mušičev talent, četudi v portretu zaznamo določene slikarske napake. Hkrati pa portret priča tudi o tem, kako uspešno se je znal Mušič gibati med gospodarsko in politično elito. Mimogrede, bil je tudi učitelj smučanja in med svojimi učenci je gotovo našel tudi naročnike oziroma kupce. Breda Kolar Sluga in drugi preučevalci njegovega življenja in dela menijo, da so ga težke preizkušnje v otroštvu in mladosti, predvsem nenehne selitve in zgodnja ločitev od staršev, naredile iznajdljivega, ga utrdile in mu tako verjetno pomagale preživeti tudi v Dachauu.

"A kljub več kot stotim monografskim publikacijam o slikarjevem delu in izjemnemu mednarodnemu zanimanju za tega umetnika v glavnem samo v Mariboru vemo, kako tesno je bil Zoran Mušič povezan z mestom. S sklopom dogodkov in razstav želimo predstaviti to avtorjevo več kot 20 let trajajočo povezavo in tako tukaj in morda tudi v drugih okoljih spodbudili vedenje o Mušičevih začetkih," pravi Breda Kolar Sluga. Po tem, ko bodo del dejavnosti preselili na novo razstavišče, ki naj bi zaživelo v Centru Rotovž, nameravajo na sedanji lokaciji en prostor nameniti stalni razstavi Mušičevih del. Ob tem želijo dopolniti in sestaviti tudi zgodbo o slikarjevem življenju v tem obdobju ter o kulturnem življenju mesta. Že na aktualni razstavi so na ogled tudi fotografije in odzivi na prva Mušičeva dela, a to je šele izhodišče. Vabijo in prosijo javnost, da z njimi deli vedenje o Mušičevih formativnih letih v Mariboru, da z njimi deli morebitne fotografije. Objavili bodo imena Mušičevih sošolcev, podatke o vpisu ..., vse, kar bi lahko doprineslo k sestavljanju zgodbe, ki "smo jo dolžni Mušiču".

Od secesije do panslavizma

Posebno vodstvo po Zbirki UGM je pripravila kustosinja Andreja Borin.

Izpostavila in predstavila je dela Antona Nowaka (1865-1932), Ivana Žabote (1878-1939), Anteja Trstenjaka (1894-1970), Elze Kasimir Oeltjen (1887-1944), Jana Oeltjena (1880-1868) in Milana Vojska (1922-1997).

Njihove življenjske zgodbe so nenavadne, atraktivne in večinoma premalo raziskane in ovrednotene. Antona Nowaka na primer bo mogoče celoviteje spoznati prihodnje leto, ko bodo skupaj s Pokrajinskim muzejem Maribor pripravili razstavo in predstavitev. Nowak je bil rojen v Mariboru, študiral je na Dunaju in tam tudi ostal kot uveljavljen portretist in krajinar. Bil je med ustanovnimi člani dunajske secesije, ob boku Klimtu in drugim svetovno znanim imenom, in nekaj časa celo njen predsednik.

Tudi Ivan Žabota se je ustalil v tujini, najprej v Budimpešti, potem v Bratislavi, in tam postal del kulturnega življenja. Aktiven je bil v gibanjih za slovansko narodno prebujanje in je to motiviko nagovarjal tudi s svojimi deli. Slovaki ga imajo za svojega slikarja, slovaška Narodna galerija hrani več kot 300 njegovih slik, v UGM pa imajo predvsem zgodnja dela. Izhajal je iz zelo revne družine, da je sploh lahko študiral, je potreboval mecena. Našel ga je v Franu Vidicu in v Zbirki UGM je tudi Žabotova slika družine Vidic ob čaju.

Ante Trstenjak je bil podobno kot Ivan Žabota iz okolice Ljutomera, prav tako iz zelo revne družine. Danes si je težko predstavljati, da so vaščani odkrili, kako nadarjena sta bila fanta, in poskrbeli, da sta se lahko šolala. Takrat je seveda bilo treba na študij v tujino, po navadi na Dunaj, kasneje tudi v Prago, v medvojnem času pa v Zagreb. Trstenjak je bil nemiren duh, najbolj se je ustalil v Pragi, tam je živel od leta 1930 do leta 1950. Potem mu zaradi spora z Informbirojem več niso podaljšali dovoljenja za bivanje in se je moral vrniti v Maribor. V Pragi se je uveljavil kot portretist. Bil je predsednik tamkajšnjega Jugoslovanskega društva in tudi on velik slovanofil. Navdušenje nad slovanstvom ga je tudi gnalo, da se je po vzoru češkega slikarja Ludvika Kube odpravil v pokrajino Lužiških Srbov in, fasciniran nad narodnimi nošami, naslikal obsežno serijo Lužičank. Tudi ko se je vrnil v Maribor, je nadaljeval z monotipijami lužiških žensk, ki že malce "dišijo po modernizmu".

Svetovljanstvo starega kova

Elza Kasimir Oeltjen je bila Ptujčanka iz premožnejše družine. Leta 1910 je spoznala Jana Oeltjena, ki je izhajal iz severnonemškega prostora in se je formiral v duhu ekspresionizma. Elza ga je seznanila z Oskarjem Kokoschko in tudi ta je vplival na Oeltjenova dela. Bila sta doma marsikje v Evropi, vendar sta se v Elzine kraje vračala, najprej s presledki, od leta 1930 pa sta se ustalila v Halozah. V naš prostor je Jan Oeltjen vnašal nekaj novega in tudi zato, ker je izstopal iz naših okvirov, ga niso znali umestiti, pravi kustosinja.

Milan Vojsk se je formiral tukaj, študiral je v Zagrebu in se v petdesetih letih preselil v Avstralijo. Tam je sicer še slikal, a ker se je moral boriti za preživetje, je njegov opus razkropljen in manj izrazen, kot bi morda bil tukaj. Njegovi nastavki so bili zelo zanimivi, bil je nekonvencionalna osebnost in eksperimentator, pravi Andreja Borin, zelo zgodaj se je tudi na primer odločil za abstrakcijo.

Svetovljanstvo vseh izbranih likovnih umetnikov in umetnice je bilo torej v izhodišču pogojeno s študijem v tujini. V tujino pa so morali do leta 1945 vsi, ki so hoteli študirati slikarstvo. Po formiranju likovne akademije je večina študirala v Ljubljani, s tem pa je bilo manj možnosti za to, da bi se za dlje časa ustalili v tujini. V Zbirki UGM je še veliko del avtorjev s podobnimi zgodbami, pravi kustosinja, vendar so se tokrat fokusirali predvsem na tiste, ki so povezani s štajerskim prostorom, kriterij pa je bila tudi njihova spregledanost.